Junija napoči vrhunec čebelarske sezone. Paše se vrstijo ena za drugo, čebele še vedno rojijo, zato imamo ta mesec polne roke dela predvsem z razmnoževanjem čebel in točenjem medu. Z varoami je junija navadno najmanj dela, zato nanje radi pozabimo in misli na to nadlogo odrivamo v jesenske mesece. Kljub temu pa skrbni čebelarji tudi v tem mesecu zajedavcem ne dovolijo, da bi se nemoteno razmnoževali. Junija uporabljamo predvsem apitehnične ukrepe. Čebele še vedno gradijo trotovino, ki jo izrežemo takoj, ko je pokrita, in jo uničimo skupaj z varoami, ki so v zalegi pod pokrovčki.
V naravnih rojih zajedavce najlaže zatiramo, ko so roji že v panju in
začnejo graditi satje. Pokapamo jih s toplo (40 oC) oksalno kislino v
sladkorni raztopini (po 5 ml na polno zasedeno ulico). Lahko jih tudi
popršimo samo z vodno raztopino oksalne kisline v koncentraciji 30 g
kristalne kisline na liter destilirane vode. Čebele popršimo toliko, da
na njihovih dlačicah vidimo drobne kapljice tekočine, ne smemo pa jih
toliko zmočiti, da bi postale črne! Prednost oksalne kisline je, da se
ne topi v vosku in ga tako ne onesnažuje, prednost pa je tudi njeno
dolgotrajno delovanje. Na ta način zatiramo varoe tudi v umetnih rojih
ali pa jih poškropimo že v sipalniku. Tudi narejence, ki jim dodamo
zalego in zrel matičnik, lahko očistimo varoj v obdobju, ko se povali
vsa stara zalega in še preden začne mlada matica zalegati. Enako velja
za izrojence, ki čakajo mlado matico, vendar tem družinam prej začasno
izpraznimo medišče. Skratka, izrabimo vsako priložnost, ko čebele nimajo
zalege, da zmanjšamo število varoj v svojem čebelnjaku.
Tudi ta mesec moramo biti pozorni na hudo gnilobo. Bolne družine se ne
razvijajo normalno. Po navadi tudi ne gradijo satja in prizidkov po
satju, redkokdaj rojijo ali pa so roji nenavadno majhni, zgolj zasilni.
Take družine vedno zelo natančno pregledamo, predvsem vso pokrito
zalego. Za preprečevanje širjenja hude gnilobe je zelo pomembno, da ne
dovolimo medsebojnega ropanja čebeljih družin. Panjem družin, ki so
odmrle, takoj zapremo žrela in satje čim prej zažgemo, prazne panje pa
temeljito očistimo in razkužimo z obžiganjem. Pred tem moramo ugotoviti
vzrok odmrtja, in če sumimo, da gre za hudo gnilobo, smo dolžni o tem
takoj obvestiti območnega veterinarja za čebele pri Nacionalnem
veterinarskem inštitutu.
Pri prevažanju čebel na paše se pred prevozom vedno javimo pri poverjenikih pasišč in jim izročimo potrdilo o zdravstvenem stanju naših čebel, oni pa naj nam posredujejo podatke o stanju kužnih bolezni na njihovem območju. Če teh podatkov nimajo, o tem povprašajte območnega veterinarja za čebelje bolezni.
Avtor: Borut Preinfalk NVI