Medovite rastline

Akacija

Robinija je čebelarjem bolj znana kot akacija. Botaniki so se odločili uporabljati ime robinija, ker so izraz akacija obdržali za sredozemsko zelnato rastlino. Verjetno bo med ljudmi in posebej čebelarji ostalo v rabi ime akacija. Akacija ni avtohtona rastlina.

Najprej je bila zasajena v vinorodnih krajih, kjer so jo vzljubili zaradi hitre rasti in trajnega lesa, kar sta odlični lastnosti za pripravo vinogradnega kolja. Tako največ akacije raste povsod tam, kjer so vinogradi. Podivjano raste tudi po gozdnih robovih, nasipih, obrežjih in v bližini naselij po vsej Sloveniji. Najbolj znana pasišča so na Goriškem, okoli Vipavske doline, na Vremskem polju in v Pomurju. Obsežnejša rastišča so še v vinorodnih območjih drugod po Sloveniji. Akacija najbolje medi v toplih krajih. Najboljši donosi so na Primorskem in v Pomurju, dosti pa ne zaostajajo gričevja okoli Krške kotline. V Sloveniji je mogoče izkoristiti tri akacijeve paše: najprej v nižjih legah Primorske, nato v višjih (npr. na Vremskem polju) in pozneje še v Pomurju. Na Primorskem akacija vedno cveti že v maju, v Pomurju pa se lahko cvetenje zavleče v junij. Najbolj dolgotrajna akacijeva paša je v gričevnatih krajih, kjer se cvetenje pojavlja različno – glede na lego, nadmorsko višino in tla rastišča. Akacija najbolj obilno izloča medičino med vsemi medonosnimi drevesnimi vrstami pri nas, hkrati je ena izmed najbolj zanesljivih paš. Akacija le redko popolnoma zataji – lahko pozebe ali pa pade med cvetenjem preveč dežja. Najbolje medi, ko cveti še pred polnim olistanjem. Po nekaterih ocenah bi lahko hektar akacijevega gozda dal do 1000 kg medu in več.

Avtor: dr Janko Božič

Kostanj

Raste v zakisanih gozdovih po vsej Sloveniji. Pravi kostanj so razširjali za sečnjo vinogradnega kolja in za pridobivanje tanina.

Tako so obsežni kostanjevi gozdovi v vinorodnih krajih pa tudi drugod po Sloveniji. Pravi kostanj cveti v juniju in juliju, cvetenje se običajno razvleče na tri tedne. Na začetku se razcvetijo predvsem šopi moških socvetij, ko ti že odcvetajo, pa zacvetijo ženska socvetja skupaj z eno mačico moškega socvetja. Drugi del cvetenja je seveda nekoliko manj obilen od prvega. Čebele na kostanju naberejo veliko cvetnega prahu, s katerim lahko blokirajo matico pri zaleganju. Kostanj izloča tudi precej medičine. Med pravega kostanja je grenak in vsebuje veliko cvetnega prahu. Grenak okus privlači nekatere kupce, ki jim ni všeč siceršnja sladkoba medu. Kostanjeva paša je najzanesljivejša paša v Sloveniji, vendar je nekoliko manj obilna kot akacijeva. Kostanjevi gozdovi so pogosto razširjeni na pobočjih z večjimi višinskimi razlikami, lahko tudi nekaj sto metrov. To še dodatno pripomore k časovnim razlikam v cvetenju kostanja. Sicer pa veljajo iste zakonitosti, kot smo jih opisali za cvetenje akacije.
Kostanj je nekoliko prizadet zaradi glivice, ki povzroča kostanjevega raka. Sprva je že kazalo, da bo izginila večina kostanjevih gozdov, nato pa je glivica postala manj nevarna zaradi pojava virusa, ki zatira samo glivo kostanjevega raka. Očitno se nam ni treba bati, da bi bili ob kostanjevo pašo. Poleg tega pa se je močno zmanjšala sečnja mladih debel za vinogradno kolje, s katero so uničili drevesa, ki so ravno začela cveteti in čebelam dajati pašo.

Avtor: dr Janko Božič

Jelka in Hoja

Jelka zraste v 40 do 50 m visoko in 1 do 2 m debelo drevo. Razširjena je v srednji in južni Evropi, vendar ji ne ustrezajo območja z vročimi poletji in mrzlimi zimami.

Najbolje uspeva tam, kjer je dosti zračne vlage. V Sloveniji je najbolj razširjena predvsem na Pohorju, Dolenjskem, Notranjskem in v Trnovskem gozdu. Dobro uspeva na svežih, rahlih tleh. Tudi na kamnitih kraških tleh raste dobro, če je v razpokah vlažna zemlja.
Jelka je v Sloveniji druga najpomembnejša drevesna vrsta za čebelarsko gospodarstvo. Izrazito dobre hojeve letine so sicer redke, vendar izdatnejše kot na katerikoli drugi rastlini. Zato smo jo v našem opisu uvrstili na prvo mesto, proizvajalcem mane, ki žive na njej, pa namenjamo največ pozornosti.

Avtor: dr Janko Božič

Ajda

Ajdo gojimo kot žito, čeprav ni trava kot večina žit. Pri nas je bila običajen strniščni posevek.

V zadnjih desetletjih so jo precej izpodrinili drugi strniščni posevki, ki jih kmetje pokladajo predvsem kot krmo živini. Kjer jo sejejo na večjih površinah, je še vedno lahko dobra paša. Ajda običajno začne cveteti v drugi polovici avgusta, kar traja do sredine septembra. Kljub slabšemu medenju ajde, kot je bilo v preteklosti, lahko še vedno pridelamo nekaj sortnega ajdovega medu, ki je med ljudmi cenjen in iskan. Upamo lahko, da bodo kmetje v prihodnje sejali več ajde in da bo ta še bolj medeča. Vsekakor se lahko nadejamo, da se z ajdo posejane njive ne bodo zmanjševale.

Avtor: dr Janko Božič

Facelija

Facelija je zelo dobra medonosna rastlina. Sejemo jo na njive ali druga obdelovalna zemljišča. Žal nima prave gospodarske
vrednosti; primerna je za podor ali pa kot vmesni posevek k drugim rastlinam za silažo.

Ker tudi v zelenih delih vsebuje veliko sladkorja, lahko z njo izboljšamo potek siliranja, s tem pa kakovost silaže. Facelija ima tudi zelo ugoden učinek na tla, kajti po hitrem razkroju korenin (sladkorji) je prst veliko bolj zračna in rahla. Žal je pri nas ne uporabljamo pogosto za podor. Primerna je tudi za podor v sadovnjakih in vinogradih. Pri setvi je treba upoštevati, da zacveti v šestem tednu po setvi, samo cvetenje pa lahko traja kar tri tedne. Če jo uporabimo kot podor, moramo upoštevati, da je ne smemo sejati v takem času, da bi morali med cvetenjem uporabiti za čebele strupena škropiva. Iz izkušenj lahko priporočimo vsaj 10 arov veliko njivo za 10 gospodarskih panjev. To daje kar solidno pašo, vendar ne moremo računati na večje točenje. Pri nekoliko obsežnejši površini na panj pa bi lahko že natočili nekaj medu.

Avtor: dr Janko Božič

Javor

Vse vrste javorov so dobre medeče rastline, cvetijo lahko že konec aprila, sicer pa v maju. Po vsej Sloveniji so razširjene tri vrste javora.

Beli javor – A. pseudoplatanus L., nekateri ga imenujejo tudi gorski javor, raste po gozdovih, ob potokih in travnikih od nižine do montanskega pasu. Beli javor ima drobno in manj ostro nazobčane liste kot ostrolistni javor – A. platanoides L., katerega listi so zelo podobni plataninim. Ostrolistni javor raste po listnatih gozdovih in logih. Maklen – A. campestre L. je nekoliko nižje drevo, pogosto tudi grm, ki raste po gozdovih, med grmovjem in v živih mejah. Zelo dobro medita beli in ostrolistni javor, nekoliko slabše pa maklen. Javori izločajo veliko nektarja pa tudi precej cvetnega prahu. Medenje na javorih se lahko nadaljuje z izločanjem mane javorovih ušic (glej poglavje o gozdnem medenju). Javori so tudi zelo priljubljeno parkovno drevje in hkrati pomembna čebelja paša v mestih. V dobrih pašnih razmerah in od močnih družin lahko dobimo v nekaterih krajih, bogatih z javori, že prvo točenje.

Avtor: dr Janko Božič

Lipa

Lipa in lipovec rasteta v naših listnatih gozdovih po vsej Sloveniji. Pogosto ju tudi sadijo po parkih in drevoredih, kjer lahko najdemo še nekatere neavtohtone vrste lip.

Lipa cveti v juniju, običajno dober teden po cvetenju akacije. Lipovec cveti nekoliko pozneje, njegovo cvetenje se lahko zavleče do začetka cvetenja pravega kostanja, tj. v juliju. Obe vrsti dobro
medita. Pomembnejša je lipa, ki je tudi nekoliko pogostejša. Na Tolminskem in Kočevskem so večja območja, kjer je mogoče točenje na lipovi paši. Drugod po Sloveniji so taka območja bolj lokalnega obsega. Glede na redkejše pojavljanje lipe je to bolj zmerna paša; omogoča lažji prehod na kostanjevo pašo, ki se nadaljuje takoj po cvetenju lipovca.

Avtor: dr Janko Božič