Zgodovina društva

Kratka zgodovina čebelarstva  (Anton Smrdelj, Darko Kozlovič)

Brskanje po zgodovini čebelarstva nam pove, da je čebela spremljevalka človeka že iz pradavnine, saj najdemo prve dokaze o ukvarjanju s čebelami že na jamskih slikah iz obdobja več kot 10.000 let pred našim štetjem. Sprva je človek ropal čebele na njihovi naravni lokaciji v gozdu. V iskanju različnih načinov, kako priti do medu, pa se je domislil tudi prenosa čebel iz njihovega naravnega okolja v bližino svojih bivališč, s čimer se je pravzaprav začelo pravo čebelarstvo, ki je tudi omogočalo, da je človek čebele lahko prenašal s seboj na novo osvojena območja. Čebelarstvo se je najhitreje razvijalo v naprednih civilizacijah (Egipt, Grčija, Rim), kjer so nastali tudi prvi panji, ki jih je naredil človek. Osnovni material za gradnjo teh panjev sta bila blato in glina, bili pa so ležeče, valjaste oblike.

V krajih na območju današnje Slovenije se je čebelarstvo razvijalo nekoliko drugače, saj je imelo nanj velik vpliv naseljevanje Slovanov, za katere je značilen poseben odnos do čebel. Slovanski panji so bili drevesni panji, oziroma drevesna dupla, ki so jih sprva postavljali po gozdu, pozneje pa tudi v bližino domov. Te panje so začeli v 13. stoletju postopno izpodrivati panji iz žaganega lesa, ki so pozneje pripomogli k razvoju znanega »kranjiča« in vseh ostalih panjev, ki jih poznamo danes.

OBUJENA ZGODOVINA Duplo s petimi etažami 10 AŽ satov.Postavljeno l. 1960

Kako se je razvijalo čebelarstvo na območju današnje slovenske Istre je težko reči, saj se viri, ki opisujejo razvoj slovenskega čebelarstva, posvečajo bolj osrednjim deželam današnjega slovenskega območja, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je naselitev Slovanov v Istri v sedmem stoletju vplivala na razvoj čebelarstva tudi v tem delu današnje Slovenije.

Nekaj podatkov o razvoju čebelarstva na območju današnje slovenske Istre je leta 1984 zbral takratni tajnik društva, ki je še vedno aktiven čebelar, gospod Čehovin Franc. Podatke je predstavil v skromni brošurici, ki jo je natisnil ob priliki organizacije sedmega srečanja in tekmovanja mladih čebelarjev SR Slovenije, ki je bilo tisto leto v Kopru.

Avtor brošure ugotavlja, da je po skromnih zgodovinskih virih moč ugotoviti, da je bilo gojenje čebel na slovenskem delu Istre v osemnajstem in tudi v devetnajstem stoletju dokaj skromno in maloštevilno.

Redka pričevanja starejših prebivalcev teh krajev govorijo o čebelarjenju na posameznih domačijah.  Za panje so včasih uporabljali kar odslužene brente (posoda za pobiranje grozdja), dupla izdolblenih starih oljčnih dreves, ali enostavne, iz desk zbite zaboje. Tudi, ko se je pojavilo premično satje, je bilo le-to narejeno mimo kakršnihkoli standardov, o čemer priča več kot sto let staro ohranjeno točilo za sate, približnih mer 22×30 cm.

Kako skromno je bilo čebelarjenje na tem območju, je moč razbrati tudi iz statističnega popisa, ki ga je l.1853 izdelal statistični urad iz Dunaja. Takrat so na primer na Kranjskem našteli 5 čebeljih družin na 100 prebivalcev, medtem ko Istra v statistiki sploh ni bila omenjena. Na splošno lahko tudi za poznejša obdobja rečemo, da čebelarstvo v Istri nikakor ni napredovalo s takšno zagnanostjo, kot je na primer v ostalih slovenskih pokrajinah, kjer so sloves slovenskemu čebelarstvu prinesli naši znani čebelarji, kot so Anton Janša, Peter Pavel Glavar, Anton Žnidaršič in drugi. Poseben zagon je čebelarstvo v Sloveniji dobilo po ustanovitvi Osrednjega slovenskega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko ter z začetkom izdaje glasila »Slovenski čebelar«, leta 1898. V tem obdobju se je začelo prirejati številne čebelarske shode, predavanja in večdnevne tečaje za čebelarje. Kako je istrsko čebelarstvo capljalo za temi dogodki, nam pove že dejstvo, da je bil prvi večdnevni tečaj na Slovenskem organiziran leta 1902 v Šmarjah pri Jelšah, za čebelarje slovenske Istre pa šele leta 1955 v Kopru.

Učinkovitejši razvoj čebelarstva na tem območju je bil oviran tudi zaradi politične situacije, ki je zadnjih 150 let vladala na tem, vedno mejnem in interesnem področju.

 Več kot 100 let staro točilo za sate nestandardnih mer
 Veliko čebelarstvo pred prvo svetovno vojnov Loki pri Črnem Kalu

Kljub temu pa so se v času intenzivnega razvoja slovenskega čebelarstva pred prvo svetovno vojno in po njej tudi na Obali razvila nekatera večja čebelarstva. Ohranjena je slika izpred prve svetovne vojne, ki prikazuje čebelarstvo Andreja Severja v Loki pri Črnem Kalu. Čebelarstvo je nastalo leta 1905, ko je Ivan Sever kupil prve čebele, leta 1908 pa sezidal nov čebelnjak. Da je bil Ivan Sever res napreden čebelar, priča tudi dejstvo, da je bil naročen na Slovenskega čebelarja od začetka svojega čebelarjenja. V revijo je večkrat tudi pisal, kar je razvidno iz vsebine posameznih izvodov Slovenskega čebelarja, ki jih hranijo njegovi potomci. Tako je na primer v X. številko leta 1908 pod rubriko »DOPISI« napisal naslednji članek:

Članek

Za Ivanom je čebelarjenje prevzel sin Andrej, ki pa je padel v prvi svetovni vojni. Za Andrejem je čebelaril njegov brat Ivan mlajši in čebelaril do leta 1980, ko so mu čebele pomrle zaradi varoje in je potem čebelarjenje opustil.

 Opuščen čebelnjak pokojnega Ivana Sabadinav Boninih pri Kopru (foto arhiv Kalister)
 Najstarejši še ohranjen zidan čebelnjakv slovenski Istri (foto Robert Titan)

V Boninih pri Kopru še vedno stoji lep, vendar zapuščen čebelnjak pokojnega Ivana Sabadina, ki je bil zgrajen leta 1932.  Njegova arhitektura je značilna, taka kot jo je imel tudi Žnidaršič za svoje čebelnjake. O Ivanu Sabadinu govorimo, da je bil resnično napreden in umen čebelar, ki je že kot 14 letni deček bral knjigo »Umni čebelar«. Leta 1923 je kupil prvi čebelji roj in naslednje leto nekaj novih panjev pri Antonu Žnidaršiču v Ilirski Bistrici. Ko se je preselil v Bonine, je ob hiši uredil lep park, v katerem je nasadil številne eksotične medovite rastline in vanj postavil čebelnjak. Ivan Sabadin je odigral ključno vlogo tudi pri nastajanju Obalnega čebelarskega društva Koper, saj je bil predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev društva in njegov prvi predsednik.

Kot priča čebelarstva v preteklem obdobju stoji v zaledju Kopra tudi najstarejši še ohranjen zidan čebelnjak.

Kako se je razvijalo čebelarstvo na obalnem področju do konca druge svetovne vojne in še nekaj let po njej, nam nazorno pove ugotovitev v brošurici »KMETIJSTVO ISTRSKEGA OKROŽJA 1949/50« , ki jo je napisal takratni strokovnjak s tega področja, g. Juriševič dr. Fran, ki pravi, da je čebelarstvo na obalnem območju šele v povojih in da umne čebelarje z lahkoto preštejemo na prste ene roke.

Zgodovina društva  (Anton Smrdelj)

Še bolj kot sam razvoj čebelarstva, pa je družbeno politična situacija na tem območju zavirala društveno organiziranost čebelarjev. Verjetno ni naključje, da je Obalno čebelarsko društvo Koper tako mlado v primerjavi z društvi po Sloveniji, ki praznujejo 100 ali več letnice obstoja. Kot kaže, so se ustvarili pogoji za ustanovitev našega društva šele po podpisu londonskega memoranduma leta 1954, ko je cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla tedanji Jugoslaviji. Do tega časa se je tudi struktura prebivalstva tega območja močno spremenila, saj se je sem naselilo veliko ljudi iz notranjosti Slovenije, ki so s seboj prinašali svoje navade in izkušnje in mnogi med njimi so bili tudi čebelarji. Ideja o ustanovitvi čebelarskega društva je vzniknila leta 1955.

Tega leta je bil za 19. in 20. november, na pobudo takratne ZZ Koper (Zadružna zveza), v zgodovini obstoja čebelarstva na obali sklican tako rekoč prvi tečaj za čebelarje. Na tečaju so obravnavali nevarnost nalezljive čebelje bolezni pršičavosti, ki se je tedaj širila iz Evrope tudi k nam. Zadnji dan dvodnevnega tečaja, to je v nedeljo, 20. novembra, se je izkazalo, da je nujno potrebno, da čebelarji vseh treh obalnih občin, t.j. Izole, Kopra in Pirana, ustanovijo svojo enotno čebelarsko organizacijo – Čebelarsko društvo Koper. Po izjavah nekaterih še živečih udeležencev prej omenjenega tečaja je pobudo za to dal prej omenjeni dr. Juriševič, ki je delal na področju kmetijstva. Za predsednika iniciativnega odbora so imenovali zgoraj navedenega naprednega čebelarja Ivana Sabadina iz Boninov (1893 – 1978). Ustanovni sestanek je potekal naslednje leto v januarju ali februarju (točnih podatkov ni). Na tem sestanku so za predsednika društva imenovali Ivana Sabadina in za tajnika prof. Srečka Vilharja iz Kopra. Za člane odbora ni popolnih podatkov. Izmed njih še vedno čebelarita Ivan Markočič in Virgilij Krmac, spominjata pa se še dveh članov, to sta pokojna Emil Zlobec in Ivan Žorž. Ob ustanovitvi je društvo štelo po enih podatkih 15, po drugih pa 18 članov. Oktobra leta 1976 se je društvo preimenovalo iz Čebelarskega društva Koper v Obalno čebelarsko društvo Koper. Društvo je razvilo svoj prapor leta 1984.

Težko bi bolj podrobno ocenili, kako se je čebelarstvo na obalnem območju razvijalo po ustanovitvi, saj je iz tega obdobja zelo malo ohranjene dokumentacije, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je bil razvoj kar intenziven. Iz obstoječega seznama iz leta 1969 je razvidno, da je društvo štelo 88 članov, ki so čebelarili s 1.704 družinami. Petnajst članov je imelo 40 ali več družin. Za leto 1979 imamo (zopet) podatek, da je bilo v društvo včlanjenih 100 članov, ki so imeli 2.955 družin, v letu 1984 pa je bilo 132 članov društva, ki so čebelarili s 3.449 družinami. Med njimi je bilo kar nekaj velikih čebelarjev. Tako je na primer Ivan Kranjc iz Marezig svojčas čebelaril z 200 panji. Znan je bil tudi po tem, da je veliko pisal v revijo Slovenski čebelar in predaval čebelarjem širom po Sloveniji in na Hrvaškem. Bil je tudi dobitnik vseh treh stopenj priznanj Antona Janše in nagrade P. Pavla Glavarja

Z večjim številom panjev so nekdaj čebelarili tudi Mario Martelanc z 200 panji, s 150 Anton Sedmak, s 100 panji Stojan Droč, s 150 panji Darko Kozlovič itd.

Seveda so razvoj društva do danes zaznamovali tudi drugi številni večji čebelarji in tisti čebelarji, ki so sprejemali razne funkcije v društvu.

Od 14.6.2007  do 7.1.2012, po smrti nekdanjega Predsednika društva Rajka Kalistra so društvo prevzeli in vodili :

Predsednik: Darko Kozlovič, Podpredsednik in poverjenik za pasišča Miloš Furlan, Tajnik Anton Smrdelj in Gregorič Sabina, Blagajnik Renko Dario, Praporščak Piško Marjan in Ljubič Jana.

Od 7.1.2012 do 19.1.2013 so društvo vodili:

Predsednik društva: Marija Vulić,
Tajnik društva: Sandi Ražman
Poverjenik: Uroš Železni
Blagajnik: Dario Renko
Praporščakinja: Jana Ljubič

Uredil: Dario Renko

Nato so spet na izrednem občnem zboru v Dekanih prevzeli vodenje društva od xx.xx.2013 do 17.1.2015 predhodna ekipa:

Predsednik: Darko Kozlovič,

Podpredsednik in poverjenik za pasišča: Miloš Furlan,

Tajnik: Gregorič Sabina,

Blagajnik: Renko Dario,

Praporščak: Ljubič Jana.

17.1.2015 je vodenje prevzela sedanja ekipa.

Predsednik: Milan Brčin

Podpredsednik: Klavdijo Babič

Tajnik (ca): Andreja Smrdelj

Blagajnik: Tanja Petelin Petrinja

Poverjenik za pasišča: Danilo Petrinja

Praporščak: Jana Ljubič;   (od 17.1.2015 do 23.1.2016)

Novi praporščak: Asim Mahič (od 23.1.2016 – )