Prvi mesec v letu je za čebelarja še dokaj miren. Proti koncu meseca
se zaradi majhne proizvodnje voska, ki je potreben za pokrivanje
zaleženih celic, po navadi ovlažijo vrata oz. panjski opaž. Znak, da se
je pojavila prva zalega, so tudi posamezne ploščice voska med panjskim
drobirjem. Že prvo priložnost izrabi tudi varoa za svoje razmnoževanje.
Dokaz za to so svetlo rjave mlade varoe, ki jih najdemo v zgodnjem
zimskem drobirju. Ob tem je zamujeno tudi zimsko zatiranje zajedavca,
saj je ta že dobil varno zavetje pod celičnimi pokrovci.
V številnih čebelnjakih se to zimo po zatiranju varoe pojavlja povečan
osip čebel. Vsaka dolgoživa čebela, ki je bila kadar koli v stiku z
varoo, bo preživela največ tri četrtine svojega življenja. Če je na
čebeli zajedavcev več, je to popoln invalid s kratkotrajno življenjsko
dobo. Zdrave dolgožive čebele bi laže prenesle uporabo akaricidnih
sredstev. Za invalidne čebele je to prevelik stres, zato ga organizem ne
more več premagati. Zaradi tega je priporočljivo čim prej kontrolno
pregledati stojišča čebel, zlasti če smo varoe zatirali decembra. Skrbno
in brez povzročanja hrupa, ki bi vznemirjal čebele, je treba preveriti
panjska žrela in omogočiti njihovo prehodnost. Kakršnemu koli
razburjenju čebel se je treba izogibati do prvega čistilnega izleta.
Če ob prisluškovanju panja v njem ni slišati glasu, mora čebelar, če je družina odmrla, panjsko žrelo takoj zapreti. O tem mora obvestiti tudi območnega veterinarja za zdravstveno varstvo čebel, skupaj pa se bosta dogovorila o postopkih za ugotovitev vzroka propada in nadaljnjih ukrepih.
Po dozdajšnjih ugotovitvah je vzrok poznojesenskih izgub čebeljih
družin že prvi korak, tj. napačna izvedba junijskega ugotavljanja
števila varoj. Ker čebelarji niso našli varoj, so prvo poletno zatiranje
izvedli šele avgusta. Prav tako niso izvajali tehnoloških ukrepov, ki
bi pomagali pri zmanjšanju števila parazitov. Po mnenju teh čebelarjev
namreč junijsko testiranje čebeljih družin ni verodostojno, ker na
testnih podnicah niso našli varoj. Za odpravo tovrstnih težav vsem
čebelarjem predlagam, da:
namestijo testne mreže – lovilce varoj v vseh panjih;
naj lovilec varoj prekriva celotno panjsko podnico;
preprečijo stik čebelam in mravljam z lovilno površino, ki naj bo vsaj ob robovih namazana z vazelinom;
za pregled drobirja uporabljajo povečevalno steklo ter ga pregledujejo ob primerni osvetlitvi, potrebni za branje;
med aktivno sezono štejejo varoe in vsakih štiri ali pet dni čistijo
podnico, saj je tako varoo v obilici drobirja še mogoče videti.
V obdobju, ko si pripravljamo načrte za prihodnjo sezono, v člankih
evropskih raziskovalcev beremo rezultate analiz o ostankih različnih
akaricidov v čebeljem vosku in opozorila o škodljivih vplivih na žive
organizme. Če je teh ostankov od 0,1 mg–1 mg na kg voska, ti ne morejo
preiti v med v merljivih količinah (S. Bogdanov, 2004). Po podatkih
Švicarskega čebelarskega raziskovalnega centra iz Liebefilda v njem že
od leta 1991 sistematično spremljajo onesnaženost švicarskega voska.
Raziskava je pokazala, da se koncentracija akaricidov v vosku povečuje s
pogostnostjo njihove uporabe (npr. fluvalinat), zmanjševanje
koncentracije po prenehanju uporabe sredstva pa poteka občutno
počasneje. Koncentracija brompropilata, ki ga v Švici ne uporabljajo že
od leta 1991, naj bi se pod ugotovljivo vrednost 0,1 mg/kg zmanjšala
šele po letu 2006.
Predvidevam, da glede na podobne okoliščine in način dela razmere glede
ostankov akaricidov v vosku pri nas ne morejo biti boljše. Ni mi znano,
niti nisem zasledila, ali v Sloveniji že kdo opravlja tovrstne
raziskave. Glede na škodljive vplive tovrstnih ostankov na življenje
čebel bi bilo to zelo smiselno. Čebele lahko nevede silimo, da
dograjujejo svoje domovanje na satnicah, ki vsebujejo akaricidne
ostanke.
Vsakemu čebelarju, ki je ozaveščen o nravnosti živega bitja, je jasno,
da se iz celic s primešanimi škodljivimi kemikalijami razvija delno
prizadet čebelji rod. Najnevarnejši hibi, ki ju naše oko ne zazna, sta
porušen imunski sistem čebele in zmanjšana sposobnost preživetja. Masa
jajčeca se do izleganja odraslega organizma, tj. mlade čebele, poveča za
približno 900-krat (M. L. Winston, 1987). Poglavitne življenjske
energije, ki jo mlad organizem dobi med razvojem v celici, ne more
nadomestiti nobena človeška pomoč z dodajanjem različnih krepčil, pogač,
bogatih s konzervansi, in različnih vitaminskih dodatkov ob
konvencionalnem sladkorju.
Kakovost voska poleg ostankov najbolj ogroža navzočnost spor
povzročitelja hude gnilobe. Spore uniči 30 minut trajajoče segrevanje
voska pri temperaturi 120 oC.
Zaradi velike obstojnosti pa s pregrevanjem voska ni mogoče odstraniti
ali nevtralizirati kemikalij (fluvalinata, kumafosa, …). Proizvodnja
voska obsega približno 2 % proizvodnje medu. Postopek izdelave satnic je
za večino čebelarjev zamuden in drag, zato jih kupujejo. Glede na način
čebelarjenja imajo tako z vsako serijo več možnosti, da dobijo tudi
večjo količino kontaminantov.
Zaradi vse pogostejšega propadanja čebeljih družin se bo povečalo
povpraševanje po izdelavi satnic iz manjših količin lastnega voska. Cilj
vsakega čebelarja bo pridobiti čim več neonesnaženega voska.
Kakovost voska je nujno izboljšati:
z izločanjem onesnaženega voska iz čebelarstev za uporabo v svečarstvu in modelarstvu;
z zamenjavo starih satnic s satnicami brez ostankov;
s pridobivanjem neonesnaženega voska s topljenjem deviškega satja in celičnih pokrovcev;
z uporabo organskih kislin in biotehnoloških postopkov zatiranja varoe;
z naravno zaščito satja pred voščeno veščo.
Zaščita satja pred voščeno veščo
| Zamrznjenje satja | Nekaj ur na – 15 oC | Hraniti v hladnem, svetlem prostoru s prepihom na temperaturi od 5–15 oC |
| Mravljinčna kislina v vodni raztopini | 80 ml 85 % mravljinčne kisline na 100 litrov prostornine | Poleti ponavljati izhlapevanje enkrat do dvakrat na dva tedna |
| Ocetna kislina v vodni raztopini | 200 ml 80 % ocetne kisline na 100 litrov prostornine | Poleti ponavljati izhlapevanje enkrat do dvakrat na dva tedna |
| Žveplo na trakovih | 1 trak na 100 litrov prostornine | Dimljenje ponavljati poleti na vsake 4 tedne |
Avtor: mag. Mira Jenko Rogelj NVI