Nastopila sta najtoplejša meseca v letu in z njima tudi sezona
dopustov. Seveda za čebelarje, saj čebele nimajo časa za počitek in
pridno nadaljujejo svoje delo.
Julij in avgust sta meseca, v katerih čebelar lahko analizira čebelarsko
sezono, ki se izteka, in poskrbi, da bo novo začel z močnimi in
zdravimi čebeljimi družinami. Pravzaprav pa se nova čebelarska sezona
začenja že zdaj.
Takoj po točenju medu in v brezpašnem času je treba poskrbeti, da čebele
ne ostanejo brez zalog hrane, kajti samo ob rednem dotoku hrane matica
zalega zimske čebele, tako da lahko čebelar zazimi močne in številčne
čebelje družine. To se dogaja od sredine julija do sredine septembra. Če
čebele nimajo drugega vira hrane, jih je treba dokrmiti.
Hrana je eden od prvih pogojev, da so čebele dobro pripravljene na
prezimitev. Drugi, prav tako zelo pomemben pogoj pa je, da so čebelje
družine zdrave.
Varoza
Varozo uspešno zatiramo, če ukrepamo pravočasno. Z apitehničnimi ukrepi,
ki so bili opisani v prejšnjih številkah, ste doslej precej zmanjšali
število teh zajedavcev. Če spremljate naravni odpad varoj, ste tudi
najbolje seznanjeni s stopnjo napadenosti vaših čebeljih družin, zato se
boste lahko odločili, kdaj je zatiranje potrebno. Za spremljanje
naravnega odpada varoj v panj vstavite testne mreže, in sicer tako, da
pokrivajo celotno podnico in s tem čebelam onemogočajo dostop do
drobirja. Naravni odpad preverjamo na vsakih 10 do 15 dni. V tem času
varoje štejemo trikrat. Če odpadejo štiri varoje ali več na dan, je
potrebno takojšnje zatiranje, v vsakem primeru pa je poletno zatiranje
nujno.
Pravi čas za poletno zatiranje varoj je takoj po točenju oziroma v
brezpašnem obdobju, najpozneje pa konec julija in v začetku avgusta.
Varoje ne čakajo, da v naravi še kaj zamedi, in se v čebelji družini
nemoteno množijo, zato vam priporočam, da s poletnim zatiranjem ne
odlašate.
Tega zajedavca učinkovito zatiramo s sredstvi, ki so za ta namen registrirana v Sloveniji, to pa so:
• bayvarol – plastični trakovi,
• apiguard – timol v gelu in
• mravljinčna kislina – s šokterapijo ali podaljšanim hlapenjem iz hlapilnikov.
Bayvarol in apiguard lahko dobite pri veterinarjih Nacionalnega
veterinarskega inštituta, seveda po poprejšnjem naročilu. Ob izdaji
zdravila morate imeti s seboj dnevnik zatiranja varoze v čebeljih
družinah. Mravljinčno kislino pa lahko v specializiranih trgovinah
kupite sami.
Med zatiranjem spremljajte odpad varoj. Dva tedna po končanem
zdravljenju z enim od omenjenih sredstev je treba znova spremljati
naravni odpad varoj, saj na ta način ugotovimo, ali je bilo zatiranje
uspešno in koliko je bilo uspešno, ter ali bo treba zatiranje jeseni
ponoviti. Jesensko zatiranje bo potrebno, če je naravni odpad več kot
dve varoji na dan.
Kot vidite, je na voljo več sredstev in načinov zatiranja. Odločite se
za tisto, ki vam najbolj ustreza. Posvetujte se z veterinarjem
Nacionalnega veterinarskega inštituta, ki je pristojen za vaše območje,
poglejte v zgibanko Zatiranje varoje in se ravnajte po navodilih
proizvajalca.
Huda gniloba čebelje zalege
Huda gniloba čebelje zalege je zelo trdovratna bakterijska bolezen
pokrite zalege, ki je v zadnjih letih dokaj pogosta in je zaradi
posledic v okuženem čebelnjaku in okoliških čebelarstvih vredna, da ji
namenimo veliko pozornost. Pri pregledu čebeljih družin bodite pozorni
na spremembe, na podlagi katerih lahko posumite, da so čebele okužene s
hudo gnilobo. To so:
čebelja družina številčno slabi,
čebelja zalega ni strnjena, temveč presledkasta,
celični pokrovčki so vdrti, vlažnega videza in nagrizeni,
vsebina celice je pri poskusu z zobotrebcem vlečljiva, svetlo do temno rjava.
Ob sumu hude gnilobe čebelje zalege je vsak čebelar po zakonu dolžan o
tem obvestiti veterinarja Nacionalnega veterinarskega inštituta. Ta
opravi klinični pregled čebeljih družin in potrdi ali ovrže sum okužbe s
hudo gnilobo. Po potrebi satje s sumljivimi spremembami pošlje tudi v
laboratorijsko preiskavo. Če je bolezen potrjena, je treba okuženo
čebelarstvo sanirati ter pregledati vse čebelnjake v polmeru tri
kilometre od žarišča okužbe. Naj vas ne bo strah ali sram prijaviti
bolezen, saj bo le na ta način omogočen širši pogled na zdravstveno
stanje čebeljih družin v okolici okuženega čebelnjaka, bolezen pa bo
omejena oziroma zatrta.
Huda gniloba čebelje zalege je zelo trdovratna in nalezljiva bolezen, ki
jo je mogoče odpraviti le ob doslednem upoštevanju navodil veterinarske
službe, s trdno voljo in delom čebelarja samega ter s preprečevanjem
vnovičnega pojava bolezni v čebelarstvu.
Ropanje
Avgusta se velikokrat pojavi ropanje, bodisi kot tihi rop ali kot zelo napadalen rop, ki je včasih videti prav tragično.
Ropanje je naravna lastnost čebel, nagon po nabiranju zalog hrane. Po
navadi ropajo močnejše družine, njihove žrtve pa so družine s slabim
obrambnim nagonom, še pogosteje pa oslabele in številčno majhne čebelje
družine, ki se ne morejo več braniti. Take družine so sumljive in jih
moramo temeljito pregledati (lahko so brez matice, lahko je matica slaba
ali pa so celo bolne). Ropanje je nevarno predvsem zaradi prenašanja
različnih bolezni, zlasti hude gnilobe čebelje zalege.
Čebelar mora ropanje preprečevati, zlasti pa mora onemogočati, da bi se
pojavil nagon ropanja. Čebelje družine morajo biti zdrave in močne, zato
se vse družine krmimo in zdravimo sočasno.
Čebele lahko ropajo družine v istem čebelnjaku ali družine v sosednjih
čebelnjakih. Če opazimo ropanje, moramo ukrepati čim prej, da se pojav
ne razširi na več panjev. Žrela izropanih oz. roparskih panjev, najbolje
pa vseh panjev v čebelarstvu, zožimo tako, da lahko skoznje prehaja
samo po ena čebela. Če je mogoče, vse oropane in oslabele družine
prepeljemo na drugo, oddaljeno stojišče. Po tihem ropu moramo oropani
družini dopolniti zaloge, da ne bi pozimi ostala brez hrane.
Vaše čebele pridno delajo, da lahko žanjete sadove njihovega truda in da
jih lahko uživate. V zahvalo za to poskrbite, da bo ves njihov trud
poplačan ter da bodo zdrave in močne začele novo čebelarsko sezono.
Avtor: Andreja Rusjan, NVI
Zbral in pripravil: Dario Renko