Februarja se čebelar pazljivo smuka okoli prebujajočega se čebelnjaka. Ozira se za soncem, ki pošilja svoje žarke med padajočim, s snegom obloženim vejevjem dreves proti čebeljemu hramu. Izpred panjskih žrel skrbno odstranjuje mrtve čebele. Dovolj zraka in prostora bo za izlet v naravo. Pred čebelnjakom je še debela snežna odeja. Posuje jo z lesnim drobirjem, da čebele ne bi že po prvem poplesavanju v naravi končale na mokrih in mrzlih tleh.
To jutro je temperatura nad ničlo, zato bodo čebele gotovo imele ves dan veliko dela.
Čebelar zadovoljen poskrbi še za čisto toplo vodo ob čebelnjaku, da se
je bodo čebele, željne svežine, naužile po dolgotrajnem počitku.
Posedi pred čebelnjakom in skoraj pozabi na to, da je še zima.
Sončni žarki vse močneje prodirajo s svojo toplino in v njih se
zalesketa rdečerumena barva metuljev in rož na panjskem lesu. Drobcena
bitja prihajajo počasi, drugo za drugim. Skozi linice zibljejo svoja
telesca v beli zimski dan. Njihova telesna teža se je precej povečala v
dolgih in mrzlih dneh. Pred čebelnjakom za hip poletijo, očistijo svoje
črevo, se ustavijo še pri vodi, ki kaplja iz posode z ventilom po leseni
deščici v plastični podstavek, napolnjen s šoto, in se vrnejo domov. V
vse toplejših trenutkih popelje ples čebel v zraku čebelarja v radoživo
odsotnost in ni tistega, ki bi mu to lahko odvzel. Zmoti ga samo čebela,
ki ga obleti v pojočem ritmu. Takrat se predrami. Saj res, postoriti
mora še kaj, saj termometer na čebelnjaku kaže dvanajst stopinj nad
ničlo.
Čebelarju tava pogled z žrela na žrelo. Iz treh panjev čebele ne
prihajajo na brado. Uho prisloni k prvemu in potem, ko skozi drobno
cevko rahlo popiha vanj, zasliši iz notranjosti odgovor, ki se kaj hitro
umiri. Nič nevarnega, zaspanke, se potolaži. Enako stori še pri drugem
in tretjem, vendar odgovora ne dobi. Moral bo pogledati še v čebelnjak
in ugotoviti, kaj se dogaja.
Najprej se loti panjev, iz katerih čebele prihajajo na plan. Počasi
in tiho odpira vratca panjev ter s suho čisto krpo obriše z njih vlago,
ki se je nabrala čez zimo. Pazljivo izvleče onesnažene podnične vložke
in jih zamenja s čistimi. Tako bo lahko spremljal odpad varoe pri
čebeljih družinah in jo po potrebi še pravočasno, to je vsaj štiri tedne
pred začetkom medenja, zatiral z mlečno kislino. Pogleda še za hrano.
Pomaga si z žepno svetilko, da ne bi razburil čebel ali jih po
nepotrebnem prehladil s poseganjem vanje. Kljub dolgotrajni zimi je
hrane še dovolj. Ne bo je treba dodajati. Družini, ki ob gruči nima
hrane, postavi v bližino dva sata s hrano.
Nazadnje odpre še vratca panjev, iz katerih čebele ne letijo. Najprej
izvleče podnico iz prvega. Malo drobirja in na njem kup čebel, med
katerimi ne najde matice. Satje je polno hrane in brez zalege.
Brezmatična družina ni dočakala pomladi. Potiho nadaljuje in izvleče
podnico še iz drugega panja. Neprijeten vonj sili iz peščice mrtvih
čebel. Žalosten pogled se čebelarju ustavi na matici med njimi. Skrbno
si ogleda satje z ene in z druge strani. Hrane so imele dovolj. Na dveh
satih je nekaj odmrle zalege. Z zobotrebcem odstranjuje pokrovčke celic.
Nekateri med njimi so načeti z nagrizeno odprtinico in pod njimi je
razpadla rjava vsebina neprijetnega vonja. Satje je onesnaženo z rjavimi
madeži. »To bi lahko bila nosemavost, huda gniloba ali morda prehlad,«
pomisli. Potiho vrne satje v panja z odmrlima družinama in zapre oboja
vratca ter žreli, da ne bi sosednje čebele stikale po njih. Roke si
skrbno umije s toplo vodo in milom ter jih zbriše s čisto brisačo. Za
strokovno pomoč bo prosil veterinarja, ki bo opravil pregled, morda vzel
potrebne vzorce za analizo in mu dal nasvet, kako naj ukrepa. Iz
predala lesene mize vzame dnevnik, v katerega bo letos prvič zapisal,
kaj se dogaja v čebelnjaku.
V zgoraj opisanem primeru se je čebelar ob prvem izletnem dnevu čebel
pravilno lotil dela pri čebelah in tudi ob sumu na kužno bolezen je
postopal pravilno ter poklical veterinarja.
Februarja čebele pogosto zbolijo za nosemavostjo, kužno boleznijo, ki je
v bolj ali manj skriti obliki razširjena po vsem svetu. Na listi OIE
(Mednarodni urad za epizootijo) je nosemavost uvrščena v skupino B
kužnih bolezni, to pa pomeni, da spada med tiste bolezni, pri katerih so
znani in določeni preventivni veterinarski ukrepi za preprečevanje
nastajanja velike ekonomske škode ob morebitnem izbruhu. V Republiki
Sloveniji so ukrepi za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje
nosemavosti čebel predpisani z zakoni in jih v skladu z njimi tudi
izvajamo (Uradni list RS, št. 36/98, 33/01, 54/02).
Nosemavost je parazitska bolezen odraslih čebel. Povzroča jo
pražival, imenovana Nosema apis, ki v neugodnem življenjskem okolju
oblikuje spore. Te pridejo v organizem odrasle čebele z okuženo vodo ali
hrano ter napadejo in uničijo steno čebeljega črevesa. Zaradi motenega
delovanja črevesa oz. slabšega izločanja prebavnih sokov in slabšega
vsrkavanja hranilnih snovi so bolne čebele nenehno lačne, neprebavljena
hrana pa se kopiči v črevesu bolne čebele, ker se ne more očistiti.
Pozimi in poleti porabijo okužene čebele tudi od 25–40 % več hrane;
poleti je zmanjšan donos medu, ker ga čebele porabijo zase, jeseni se
zaloga hrane hitro zmanjšuje, pozimi pa v okuženi družini zmanjka hrane.
Čebele, ki dalj časa ne izletavajo na čistilni izlet, imajo zelo povečan
zadek. Bolne čebele imajo dvakrat večje srednje črevo, stena črevesa je
bela in svetla, brez mišičnih zožitev. Končno se začnejo bolne čebele
iztrebljati v notranjosti panja. Njihovi iztrebki so rumenorjavi do
zelenorjavi in neprijetnega vonja. Poleg tega z nosemo okužene čebele
načenjajo svoje maščobno beljakovinsko telo, spremeni se jim sestava
hemolimfe, zato je njihova življenjska doba poleti krajša za 10 do 40 %,
pozimi pa za 20 do 80 %. Tako se v dolgih in mrzlih zimskih dneh pri
hudi obliki okužbe lahko pojavi množično odmiranje čebel. Povzročitelj
se v čebeljem črevesu hitro razmnožuje, tako da je v dveh tednih po
invaziji v njem lahko že 30 do 50 milijonov spor, pozneje tudi več kot
500 milijonov spor na čebelo. Nekateri izsledki tujih raziskav,
predstavljenih na Apimondii 2003 v Ljubljani, so pokazali, da lahko
pozimi več kot 20 milijonov spor na čebelo povzroči 61 % smrtnost, 10 do
20 milijonov spor 43 %, milijon do 10 milijonov spor na čebelo pa 9 %
smrtnost čebel. Če čebelji organizem, katerega odpornost je zaradi
nosemavosti zmanjšana, pozimi napadejo še različni virusi, je umrljivost
čebel lahko še večja. Tako imenovana akutna nosemavost v obliki
množičnega umiranja čebel je razmeroma manj pogosta. Nosemavost je po
večini navzoča v skriti obliki. Vzrokov različnih pojavov pri čebelah,
ki so lahko posledica okužbe z nosemo, na primer skrajšana življenjska
doba čebel, večja poraba hrane, zmanjšan donos medu in cvetnega prahu
ter nagnjenosti čebelje družine k drugim okužbam, na primer k poapneli
zalegi, največkrat sploh ne ugotavljajo. Ugotovili so, da nastanejo pri
čebelah delavkah zaradi delovanja noseme bolezenske spremembe mlečne
žleze in da je zato zmanjšano izločanje mlečka. Zaradi tega je mlada
nepokrita čebelja zalega slabše oskrbovana z mlečkom in posledično
izpostavljena različnim okužbam. Tudi tiha menjava matice poleti in
brezmatičnost sta lahko znak, da je bila matica okužena z nosemo in da
je imela zaradi tega prizadete jajčnike. Zaradi tega je bilo zaleganje
slabše ali celo popolnoma ustavljeno, zato so jo čebele bodisi uspešno
zamenjale z drugo matico bodisi jim tega ni uspelo storiti.
Znano je, da sodi nosemavost med t. i. pogojne bolezni. Na njen pojav
in potek vplivajo številni dejavniki. Poleg povzročitelja, ki vdre v
organizem čebele s hrano ali z vodo, so najpomembnejši vzrok za njen
pojav še dolgi, mrzli in megleni zimski dnevi brez čistilnih izletov ter
nepravilna oz. težko prebavljiva zaloga hrane, na primer gozdni med ali
mana in med z veliko cvetnega prahu in rudninskih snovi. Tovrsten med
čebele težko predelajo, zato se nepredelan in neprebavljen kopiči v
čebeljem črevesu. Pojav nosemavosti pri čebelah še pospešuje
pomanjkljiva higiena v čebelnjaku in njegovi okolici, nezadostna skrb za
čistočo napajalnika, satja, panjev, pripomočkov za delo, prepogosto
vznemirjanje čebel, šibkost čebeljih družin, slaba paša in sočasno
pomanjkljiva oskrba čebel s čisto pitno vodo in ustrezno čisto hrano,
hitre temperaturne spremembe, deževna poletja, velika vlažnost zraka,
pogosta selitev (paše!) ali premestitev čebel z območja s toplejšim na
območja s hladnejšim podnebjem.
Za pravočasno in pravilno ukrepanje tudi ob tako imenovani skriti
nosemavosti čebel je še kako pomembno redno in pravočasno ugotavljanje
navzočnosti povzročitelja nosemavosti v čebelnjaku. Za ta namen jemljemo
v obdobju od 1. novembra do 31. marca oz. po prvem čistilnem izletu
čebel, ki je po navadi februarja, vzorce odraslih čebel. Pri tem gre za
povprečen vzorec čebel iz čebelnjaka, zato poberemo s podnice vsakega
panja po nekaj čebel. V skupnem vzorcu mora biti najmanj 100 celih,
nepoškodovanih in ne izsušenih mrtvih čebel s stojišča, na katerem je
največ 30 čebeljih družin, oz. najmanj 200 čebel s stojišča, na katerem
je več kot 30 čebeljih družin. Kadar želimo ugotoviti navzočnost noseme v
sumljivi družini, vzamemo za preiskavo najmanj 30 čebel. S preiskavo
iztrebkov matice je mogoče ugotoviti tudi tiho nosemavost matice. Vzorec
čebel za laboratorijsko preiskavo moramo dati v primerno veliko zračno
embalažo iz trdega papirja ali lepenke (škatla za čaj ali za vžigalice),
da se čebele ne gnetejo in da jih ne preraste plesen. Na embalažo
napišemo svoje ime in priimek, naslov, telefonsko številko, ime stojišča
oz. SI, število čebeljih družin, pri katerih je bil vzorec odvzet,
datum in uro odvzema vzorca in druge posebnosti. V tem obdobju na enak
način opravljamo tudi vzorčenje odraslih dolgoživih čebel za
laboratorijsko preiskavo pršičavosti, čeprav ta čebelja bolezen v
zadnjih nekaj letih v Sloveniji ni bila ugotovljena. Za tovrstno
vzorčenje jemljemo čebele izpred čebelnjaka oz. z naletnih desk.
Laboratorijske preiskave navzočnosti povzročitelja nosemavosti in
pršičavosti čebel opravljajo vse enote Nacionalnega veterinarskega
inštituta. Čebelar mora vzorec dostaviti v najkrajšem možnem času po
opravljenem vzorčenju, ob oddaji vzorca pa mu veterinar izroči zapisnik.
Pri pojavu nosemavosti se je treba posvetovati z veterinarjem, ta pa
potem v pisnem navodilu določi ukrepe za zatiranje in preprečevanje
bolezni. Kakor v vseh državah članicah Evropske unije je tudi v
Sloveniji pri čebelah prepovedana uporaba antibiotokov proti
nosemavosti. Izsledki znanstvenih raziskav kažejo, da v medu ostanejo
velike količine antibiotika fumagilin, ki so ga čebelarji v preteklosti
uporabljali za zdravljenje nosemavosti, obstojen pa je celo pri zelo
visokih temperaturah. Pri 80 °C je obstojen najmanj 35 dni. Poleg tega
so »in vitro« ugotovili tudi njegovo genotoksičnost in citotoksičnost
(Stanimirović in sod., 2001, 2003), to pa pomeni, da vpliva na
kromosomsko sestavo in zmanjšano reproduktivno sposobnost tako članov
čebelje družine, tj. matice in trotov, kakor tudi človeka, zlasti mladih
ljudi, ki uživajo med z ostanki fumagilina. Pri čebelji družini se
zaradi vplivov fumagilina pojavi zmajšano zaleganje matice, zato je
slabši tudi razvoj družine. Hkrati to sredstvo deluje tudi
imunosupresivno, torej zmanjšuje odpornost čebel proti drugim boleznim
(Tur in sod., 1998).
Pri preprečevanju odmiranja čebel zaradi nosemavosti je treba upoštevati
vse dejavnike, ki vplivajo na pojav bolezni. Z ustreznim ravnanjem
lahko na številne vpliva tudi čebelar sam:
paziti mora na dosledno izvajanje higienskih ukrepov pri osebni in
splošni higieni, čistiti in razkuževati mora opremo in pripomočke za
delo;
skrbeti mora, da je odstranjevanje mrtvih čebel neškodljivo;
staro in onesnaženo satje mora redno zamenjevati z novim in čistim oz.
razkuženim satjem, razkuženo in čisto satje pa shranjevati v zaprtih
omarah;
skrbeti mora, da so čebelje družine močne, da imajo zadostno količino
zdrave hrane in pitne vode, da imajo dovolj prostora za zaleganje,
hkrati pa preprečevati pojav drugih bolezni čebel;
z laboratorijsko preiskavo vzorcev čebel delavk in matic je treba
ugotavljati skrito nosemavost ter pravočasno ustrezno ukrepati po
navodilu veterinarja. Morebitne okužene matice je treba izločiti iz
vzreje; ta preventivni ukrep še posebej velja za vzrejališča in
preprečiti je treba strese, prepih, vlago in preprečiti pojav stoječih
voda v bližini čebelnjaka.
Znanstvene raziskave kažejo, da je obstojnost spore Nosema apis v
različnih medijih zelo različna, poglavitno vlogo pri tem pa ima
verjetno prav temperatura. Povzročitelj je občutljivejši na višje
temperature kot na nižje.
Spore preživijo več kot leto dni v kapljicah čebeljih iztrebkov, v medu
na hladnem več kot štiri mesece, tri dni pri 32 °C oz. skoraj teden dni
pri 37 °C ter več kot štiri leta in pol v okuženih mrtvih čebelah
(podatki OIE). Če sta satje in površina panja onesnažena z okuženimi
iztrebki ali z okuženim medom, je količina spor lahko usodna za prenos
bolezni na naslednjo generacijo čebel. Ugotovili so, da spore noseme pri
temperaturi 60 °C odmrejo v 15 minutah. Satje je treba sterilizirati s
segrevanjem (24 ur pri 49 °C) ali z razkuževanjem z ocetno kislino (v
sedmih dneh spore zanesljivo uniči 200 ml 80-odstotne ocetne kisline na
100 litrov prostornine omare, v kateri poteka razkuževanje). Po podatkih
Mednarodnega urada za epizootijo (OIE) zadostuje tudi 60-odstotna
ocetna kislina, ki naj bi spore uničila že v nekaj urah. Razkuževanje
izpraznjenih panjev, napajalnikov, posodic za cvetni prah, naletnih desk
in drugih površin, čebelarskega pribora, orodja in praznega satja ali
satnikov je učinkovito tudi z univerzalnimi in do okolja prijaznimi,
biološko razgradljivimi razkužili. Na primer v virkonu S oz. v njegovi
1-odstotni raztopini (50 g virkona S na 5 l vode) se predmeti razkužijo v
desetih minutah. To lahko preprosto in poceni opravimo še z vročo vodo
ali vodno paro, pa tudi z obžiganjem ognjevzdržnih predmetov s plamenom
gorilnika, pri čemer je povzročitelj nosemavosti uničen v nekaj
sekundah.
Za to, da čebele ne bi umirale po nepotrebnem, skrbi predvsem čebelar
sam. Za ta cilj mora vse leto skrbno in vestno izvajati preventivne
ukrepe za ohranitev zdravja čebel v svojem čebelnjaku, kakršen koli sum
bolezni pa pravočasno prijavljati veterinarski službi.
Avtor: Alenka Jurić, NVI
Objavil Dario Renko