Veterinarski nasveti Februar

Februarja se čebelar pazljivo smuka okoli prebujajočega se čebelnjaka. Ozira se za soncem, ki pošilja svoje žarke med padajočim, s snegom obloženim vejevjem dreves proti čebeljemu hramu. Izpred panjskih žrel skrbno odstranjuje mrtve čebele. Dovolj zraka in prostora bo za izlet v naravo. Pred čebelnjakom je še debela snežna odeja. Posuje jo z lesnim drobirjem, da čebele ne bi že po prvem poplesavanju v naravi končale na mokrih in mrzlih tleh.

To jutro je temperatura nad ničlo, zato bodo čebele gotovo imele ves dan veliko dela.
Čebelar zadovoljen poskrbi še za čisto toplo vodo ob čebelnjaku, da se je bodo čebele, željne svežine, naužile po dolgotrajnem počitku.

Posedi pred čebelnjakom in skoraj pozabi na to, da je še zima.
Sončni žarki vse močneje prodirajo s svojo toplino in v njih se zalesketa rdečerumena barva metuljev in rož na panjskem lesu. Drobcena bitja prihajajo počasi, drugo za drugim. Skozi linice zibljejo svoja telesca v beli zimski dan. Njihova telesna teža se je precej povečala v dolgih in mrzlih dneh. Pred čebelnjakom za hip poletijo, očistijo svoje črevo, se ustavijo še pri vodi, ki kaplja iz posode z ventilom po leseni deščici v plastični podstavek, napolnjen s šoto, in se vrnejo domov. V vse toplejših trenutkih popelje ples čebel v zraku čebelarja v radoživo odsotnost in ni tistega, ki bi mu to lahko odvzel. Zmoti ga samo čebela, ki ga obleti v pojočem ritmu. Takrat se predrami. Saj res, postoriti mora še kaj, saj termometer na čebelnjaku kaže dvanajst stopinj nad ničlo.
Čebelarju tava pogled z žrela na žrelo. Iz treh panjev čebele ne prihajajo na brado. Uho prisloni k prvemu in potem, ko skozi drobno cevko rahlo popiha vanj, zasliši iz notranjosti odgovor, ki se kaj hitro umiri. Nič nevarnega, zaspanke, se potolaži. Enako stori še pri drugem in tretjem, vendar odgovora ne dobi. Moral bo pogledati še v čebelnjak in ugotoviti, kaj se dogaja.

Najprej se loti panjev, iz katerih čebele prihajajo na plan. Počasi in tiho odpira vratca panjev ter s suho čisto krpo obriše z njih vlago, ki se je nabrala čez zimo. Pazljivo izvleče onesnažene podnične vložke in jih zamenja s čistimi. Tako bo lahko spremljal odpad varoe pri čebeljih družinah in jo po potrebi še pravočasno, to je vsaj štiri tedne pred začetkom medenja, zatiral z mlečno kislino. Pogleda še za hrano. Pomaga si z žepno svetilko, da ne bi razburil čebel ali jih po nepotrebnem prehladil s poseganjem vanje. Kljub dolgotrajni zimi je hrane še dovolj. Ne bo je treba dodajati. Družini, ki ob gruči nima hrane, postavi v bližino dva sata s hrano.
Nazadnje odpre še vratca panjev, iz katerih čebele ne letijo. Najprej izvleče podnico iz prvega. Malo drobirja in na njem kup čebel, med katerimi ne najde matice. Satje je polno hrane in brez zalege. Brezmatična družina ni dočakala pomladi. Potiho nadaljuje in izvleče podnico še iz drugega panja. Neprijeten vonj sili iz peščice mrtvih čebel. Žalosten pogled se čebelarju ustavi na matici med njimi. Skrbno si ogleda satje z ene in z druge strani. Hrane so imele dovolj. Na dveh satih je nekaj odmrle zalege. Z zobotrebcem odstranjuje pokrovčke celic. Nekateri med njimi so načeti z nagrizeno odprtinico in pod njimi je razpadla rjava vsebina neprijetnega vonja. Satje je onesnaženo z rjavimi madeži. »To bi lahko bila nosemavost, huda gniloba ali morda prehlad,« pomisli. Potiho vrne satje v panja z odmrlima družinama in zapre oboja vratca ter žreli, da ne bi sosednje čebele stikale po njih. Roke si skrbno umije s toplo vodo in milom ter jih zbriše s čisto brisačo. Za strokovno pomoč bo prosil veterinarja, ki bo opravil pregled, morda vzel potrebne vzorce za analizo in mu dal nasvet, kako naj ukrepa. Iz predala lesene mize vzame dnevnik, v katerega bo letos prvič zapisal, kaj se dogaja v čebelnjaku.

V zgoraj opisanem primeru se je čebelar ob prvem izletnem dnevu čebel pravilno lotil dela pri čebelah in tudi ob sumu na kužno bolezen je postopal pravilno ter poklical veterinarja.
Februarja čebele pogosto zbolijo za nosemavostjo, kužno boleznijo, ki je v bolj ali manj skriti obliki razširjena po vsem svetu. Na listi OIE (Mednarodni urad za epizootijo) je nosemavost uvrščena v skupino B kužnih bolezni, to pa pomeni, da spada med tiste bolezni, pri katerih so znani in določeni preventivni veterinarski ukrepi za preprečevanje nastajanja velike ekonomske škode ob morebitnem izbruhu. V Republiki Sloveniji so ukrepi za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje nosemavosti čebel predpisani z zakoni in jih v skladu z njimi tudi izvajamo (Uradni list RS, št. 36/98, 33/01, 54/02).

Nosemavost je parazitska bolezen odraslih čebel. Povzroča jo pražival, imenovana Nosema apis, ki v neugodnem življenjskem okolju oblikuje spore. Te pridejo v organizem odrasle čebele z okuženo vodo ali hrano ter napadejo in uničijo steno čebeljega črevesa. Zaradi motenega delovanja črevesa oz. slabšega izločanja prebavnih sokov in slabšega vsrkavanja hranilnih snovi so bolne čebele nenehno lačne, neprebavljena hrana pa se kopiči v črevesu bolne čebele, ker se ne more očistiti. Pozimi in poleti porabijo okužene čebele tudi od 25–40 % več hrane; poleti je zmanjšan donos medu, ker ga čebele porabijo zase, jeseni se zaloga hrane hitro zmanjšuje, pozimi pa v okuženi družini zmanjka hrane.
Čebele, ki dalj časa ne izletavajo na čistilni izlet, imajo zelo povečan zadek. Bolne čebele imajo dvakrat večje srednje črevo, stena črevesa je bela in svetla, brez mišičnih zožitev. Končno se začnejo bolne čebele iztrebljati v notranjosti panja. Njihovi iztrebki so rumenorjavi do zelenorjavi in neprijetnega vonja. Poleg tega z nosemo okužene čebele načenjajo svoje maščobno beljakovinsko telo, spremeni se jim sestava hemolimfe, zato je njihova življenjska doba poleti krajša za 10 do 40 %, pozimi pa za 20 do 80 %. Tako se v dolgih in mrzlih zimskih dneh pri hudi obliki okužbe lahko pojavi množično odmiranje čebel. Povzročitelj se v čebeljem črevesu hitro razmnožuje, tako da je v dveh tednih po invaziji v njem lahko že 30 do 50 milijonov spor, pozneje tudi več kot 500 milijonov spor na čebelo. Nekateri izsledki tujih raziskav, predstavljenih na Apimondii 2003 v Ljubljani, so pokazali, da lahko pozimi več kot 20 milijonov spor na čebelo povzroči 61 % smrtnost, 10 do 20 milijonov spor 43 %, milijon do 10 milijonov spor na čebelo pa 9 % smrtnost čebel. Če čebelji organizem, katerega odpornost je zaradi nosemavosti zmanjšana, pozimi napadejo še različni virusi, je umrljivost čebel lahko še večja. Tako imenovana akutna nosemavost v obliki množičnega umiranja čebel je razmeroma manj pogosta. Nosemavost je po večini navzoča v skriti obliki. Vzrokov različnih pojavov pri čebelah, ki so lahko posledica okužbe z nosemo, na primer skrajšana življenjska doba čebel, večja poraba hrane, zmanjšan donos medu in cvetnega prahu ter nagnjenosti čebelje družine k drugim okužbam, na primer k poapneli zalegi, največkrat sploh ne ugotavljajo. Ugotovili so, da nastanejo pri čebelah delavkah zaradi delovanja noseme bolezenske spremembe mlečne žleze in da je zato zmanjšano izločanje mlečka. Zaradi tega je mlada nepokrita čebelja zalega slabše oskrbovana z mlečkom in posledično izpostavljena različnim okužbam. Tudi tiha menjava matice poleti in brezmatičnost sta lahko znak, da je bila matica okužena z nosemo in da je imela zaradi tega prizadete jajčnike. Zaradi tega je bilo zaleganje slabše ali celo popolnoma ustavljeno, zato so jo čebele bodisi uspešno zamenjale z drugo matico bodisi jim tega ni uspelo storiti.

Znano je, da sodi nosemavost med t. i. pogojne bolezni. Na njen pojav in potek vplivajo številni dejavniki. Poleg povzročitelja, ki vdre v organizem čebele s hrano ali z vodo, so najpomembnejši vzrok za njen pojav še dolgi, mrzli in megleni zimski dnevi brez čistilnih izletov ter nepravilna oz. težko prebavljiva zaloga hrane, na primer gozdni med ali mana in med z veliko cvetnega prahu in rudninskih snovi. Tovrsten med čebele težko predelajo, zato se nepredelan in neprebavljen kopiči v čebeljem črevesu. Pojav nosemavosti pri čebelah še pospešuje pomanjkljiva higiena v čebelnjaku in njegovi okolici, nezadostna skrb za čistočo napajalnika, satja, panjev, pripomočkov za delo, prepogosto vznemirjanje čebel, šibkost čebeljih družin, slaba paša in sočasno pomanjkljiva oskrba čebel s čisto pitno vodo in ustrezno čisto hrano, hitre temperaturne spremembe, deževna poletja, velika vlažnost zraka, pogosta selitev (paše!) ali premestitev čebel z območja s toplejšim na območja s hladnejšim podnebjem.
Za pravočasno in pravilno ukrepanje tudi ob tako imenovani skriti nosemavosti čebel je še kako pomembno redno in pravočasno ugotavljanje navzočnosti povzročitelja nosemavosti v čebelnjaku. Za ta namen jemljemo v obdobju od 1. novembra do 31. marca oz. po prvem čistilnem izletu čebel, ki je po navadi februarja, vzorce odraslih čebel. Pri tem gre za povprečen vzorec čebel iz čebelnjaka, zato poberemo s podnice vsakega panja po nekaj čebel. V skupnem vzorcu mora biti najmanj 100 celih, nepoškodovanih in ne izsušenih mrtvih čebel s stojišča, na katerem je največ 30 čebeljih družin, oz. najmanj 200 čebel s stojišča, na katerem je več kot 30 čebeljih družin. Kadar želimo ugotoviti navzočnost noseme v sumljivi družini, vzamemo za preiskavo najmanj 30 čebel. S preiskavo iztrebkov matice je mogoče ugotoviti tudi tiho nosemavost matice. Vzorec čebel za laboratorijsko preiskavo moramo dati v primerno veliko zračno embalažo iz trdega papirja ali lepenke (škatla za čaj ali za vžigalice), da se čebele ne gnetejo in da jih ne preraste plesen. Na embalažo napišemo svoje ime in priimek, naslov, telefonsko številko, ime stojišča oz. SI, število čebeljih družin, pri katerih je bil vzorec odvzet, datum in uro odvzema vzorca in druge posebnosti. V tem obdobju na enak način opravljamo tudi vzorčenje odraslih dolgoživih čebel za laboratorijsko preiskavo pršičavosti, čeprav ta čebelja bolezen v zadnjih nekaj letih v Sloveniji ni bila ugotovljena. Za tovrstno vzorčenje jemljemo čebele izpred čebelnjaka oz. z naletnih desk.
Laboratorijske preiskave navzočnosti povzročitelja nosemavosti in pršičavosti čebel opravljajo vse enote Nacionalnega veterinarskega inštituta. Čebelar mora vzorec dostaviti v najkrajšem možnem času po opravljenem vzorčenju, ob oddaji vzorca pa mu veterinar izroči zapisnik.
Pri pojavu nosemavosti se je treba posvetovati z veterinarjem, ta pa potem v pisnem navodilu določi ukrepe za zatiranje in preprečevanje bolezni. Kakor v vseh državah članicah Evropske unije je tudi v Sloveniji pri čebelah prepovedana uporaba antibiotokov proti nosemavosti. Izsledki znanstvenih raziskav kažejo, da v medu ostanejo velike količine antibiotika fumagilin, ki so ga čebelarji v preteklosti uporabljali za zdravljenje nosemavosti, obstojen pa je celo pri zelo visokih temperaturah. Pri 80 °C je obstojen najmanj 35 dni. Poleg tega so »in vitro« ugotovili tudi njegovo genotoksičnost in citotoksičnost (Stanimirović in sod., 2001, 2003), to pa pomeni, da vpliva na kromosomsko sestavo in zmanjšano reproduktivno sposobnost tako članov čebelje družine, tj. matice in trotov, kakor tudi človeka, zlasti mladih ljudi, ki uživajo med z ostanki fumagilina. Pri čebelji družini se zaradi vplivov fumagilina pojavi zmajšano zaleganje matice, zato je slabši tudi razvoj družine. Hkrati to sredstvo deluje tudi imunosupresivno, torej zmanjšuje odpornost čebel proti drugim boleznim (Tur in sod., 1998).
Pri preprečevanju odmiranja čebel zaradi nosemavosti je treba upoštevati vse dejavnike, ki vplivajo na pojav bolezni. Z ustreznim ravnanjem lahko na številne vpliva tudi čebelar sam:
paziti mora na dosledno izvajanje higienskih ukrepov pri osebni in splošni higieni, čistiti in razkuževati mora opremo in pripomočke za delo;
skrbeti mora, da je odstranjevanje mrtvih čebel neškodljivo;
staro in onesnaženo satje mora redno zamenjevati z novim in čistim oz. razkuženim satjem, razkuženo in čisto satje pa shranjevati v zaprtih omarah;
skrbeti mora, da so čebelje družine močne, da imajo zadostno količino zdrave hrane in pitne vode, da imajo dovolj prostora za zaleganje, hkrati pa preprečevati pojav drugih bolezni čebel;
z laboratorijsko preiskavo vzorcev čebel delavk in matic je treba ugotavljati skrito nosemavost ter pravočasno ustrezno ukrepati po navodilu veterinarja. Morebitne okužene matice je treba izločiti iz vzreje; ta preventivni ukrep še posebej velja za vzrejališča in preprečiti je treba strese, prepih, vlago in preprečiti pojav stoječih voda v bližini čebelnjaka.

Znanstvene raziskave kažejo, da je obstojnost spore Nosema apis v različnih medijih zelo različna, poglavitno vlogo pri tem pa ima verjetno prav temperatura. Povzročitelj je občutljivejši na višje temperature kot na nižje.
Spore preživijo več kot leto dni v kapljicah čebeljih iztrebkov, v medu na hladnem več kot štiri mesece, tri dni pri 32 °C oz. skoraj teden dni pri 37 °C ter več kot štiri leta in pol v okuženih mrtvih čebelah (podatki OIE). Če sta satje in površina panja onesnažena z okuženimi iztrebki ali z okuženim medom, je količina spor lahko usodna za prenos bolezni na naslednjo generacijo čebel. Ugotovili so, da spore noseme pri temperaturi 60 °C odmrejo v 15 minutah. Satje je treba sterilizirati s segrevanjem (24 ur pri 49 °C) ali z razkuževanjem z ocetno kislino (v sedmih dneh spore zanesljivo uniči 200 ml 80-odstotne ocetne kisline na 100 litrov prostornine omare, v kateri poteka razkuževanje). Po podatkih Mednarodnega urada za epizootijo (OIE) zadostuje tudi 60-odstotna ocetna kislina, ki naj bi spore uničila že v nekaj urah. Razkuževanje izpraznjenih panjev, napajalnikov, posodic za cvetni prah, naletnih desk in drugih površin, čebelarskega pribora, orodja in praznega satja ali satnikov je učinkovito tudi z univerzalnimi in do okolja prijaznimi, biološko razgradljivimi razkužili. Na primer v virkonu S oz. v njegovi 1-odstotni raztopini (50 g virkona S na 5 l vode) se predmeti razkužijo v desetih minutah. To lahko preprosto in poceni opravimo še z vročo vodo ali vodno paro, pa tudi z obžiganjem ognjevzdržnih predmetov s plamenom gorilnika, pri čemer je povzročitelj nosemavosti uničen v nekaj sekundah.
Za to, da čebele ne bi umirale po nepotrebnem, skrbi predvsem čebelar sam. Za ta cilj mora vse leto skrbno in vestno izvajati preventivne ukrepe za ohranitev zdravja čebel v svojem čebelnjaku, kakršen koli sum bolezni pa pravočasno prijavljati veterinarski službi.

Avtor: Alenka Jurić, NVI

Objavil Dario Renko