– kontrolni pregledi čebeljih družin
– vzreja matic
– vzreja rezervnih družin
– izrezovanje trotovine
– točenje medu
Že smo v glavni čebelarski sezoni in pred nami je čas čebelarske žetve, kajti mesec junij je eden izmed najbolj medenih mesecev. V kakšni meri nam bodo čebele povrnile naš trud je odvisno od tega, kakšen je bil razvoj čebeljih družin in njihova oskrba spomladi. V kolikor smo delali po opisanih navodilih za vsak mesec in je bila v naravi koliko toliko dobra paša, rezultati sedaj ne bi smeli izostati.
Glavna skrb za čebelje družine v mesecu juniju je, da imajo le te vedno dovolj prostora za nemoteno širjenje gnezda. To nam vsaj pri nakladnem panju ne bi smelo biti problem, kajti gnezdo širimo z nastavljanjem praznih naklad. Poskrbimo, da bodo skrajni sati na obeh straneh napolnjeni z medom, tako da bo ob gnezdu ali nad njem vsaj pet kg medu. Na ta način bo matica zalegala s polno močjo in ne bo zmanjšala obsega zaleganja, zaradi grozečega pomanjkanja hrane. Poleg prostornega plodišča, ki je porok za največji razvoj družin, je še bolj pomembno tudi dovolj prostorno medišče. Premajhen prostor v medišču v času medenja povzroči manjši donos medu in vse delo in trud, ki smo ga vložili za razvoj čebeljih družin, bo zaman.
V začetku junija je idealen čas za izdelavo narejencev oz. rezervnih družin. Te si lahko naredimo na zelo preprost način tako, da iz močne čebelje družine vzamemo dva sata pokrite zalege s čebelami vred in ju vstavimo v prašilček oz. v prazno naklado. Pred tem moramo seveda najti označeno matico, katera se nahaja v plodišču. Na vsako stran pokrite zalege dodamo meden sat in satnico, ter v panj ob sat s pokrito zalego dodamo že prej pripravljen matičnik. Matičnike pridobimo iz pazljivo izbrane čebelje družine. Ta mora biti mirna, nerojiva, številčno najmočnejša in dobra medarica . Obstaja velika možnost, da bodo matice vzgojene iz takšne zalege nasledile lastnosti takšne družine.
Prav tako je v začetku junija čas za točenje medu. Na to se mora čebelar temeljito pripraviti. Poleg opreme za točenje, si mora čebelar priskrbeti tudi dovolj zaščitne opreme za tiste, ki mu bodo pomagali. Za točenje si izberemo lep, topel dan, ko bodo čebele izletavale na pašo. Le tako se bomo izognili nepotrebnih čebeljih pikov in ropa. Med se hitreje in temeljiteje toči iz satja, če je temperatura višja od 25 C. Upoštevati moramo, da mora biti med primerno zrel: pokritega naj bo vsaj dve tretjini.
Varoja:
Varojo v tem mesecu zatiramo z biotehničnimi ukrepi, kot so izrezovanje
trotovine, odvzemanje satov pokrite zalege, lovilni sati itd. Vse te
metode so natančno opisane v 6 poglavju. V kolikor računamo na izrabo
poznih paš in če nam tako nakazujejo testni vložki, moramo družine med
dvema pašama razbremeniti varoj. Za to je v tem trenutku najbolj
primerna mravljična kislina, ki je edino sredstvo, ki uničuje varoje
tudi v pokriti zalegi.
Ne smemo pozabiti tudi na varojo na narejencih s pokrito zalego. Ker v narejencih cca tri tedne ni pokrite zalege, s poleganjem čebelje zalege pride na plan vsa varoa. Ker te nimajo na voljo celic z ličinkami, obnemorejo in popadejo na dno panja. Preostalo varoo na čebelah pa lahko do konca dotolčemo z eno od preizkušenih metod. Tako od varoje očiščene čebelje družine lahko brez skrbi počakajo spet jesensko-zimsko uničevanje varoe.
Avtor: Vlado Auguštin Čebelarstvo Bedek: Junij je za čebelarje vrhunec sezone, kajti če nismo maja iztočili akacijevega medu, moramo to storiti zdaj. Medenje akacije je vedno končano najpozneje v začetku junija, vendar nas zadnja leta narava pogosto preseneča. V desetih letih mojega čebelarjenja nikoli nisem akacijevega medu točil pozneje kot 5. junija, nekaj let pa ga sploh nisem točil, ker ni vedno sreče. Čebelarji pač upamo, da bo druga paša boljša, vendar je za naš prekmurski konec in tudi za tiste, ki čebele sem le pripeljejo, akacija glavna paša. Če ta zataji ali če vreme ni ugodno, se sezona ne bo kočala s pozitivno bilanco. Po tem datumu bo treba čebele preseliti na gozdno pašo, saj pričakujemo medenje smreke, lipe, kostanja, konec meseca pa že lahko začne mediti hoja. Za nas bo verjetno pomembna paša na smreki, zato moramo čebele na to pašo prepeljati takoj po točenju akacije. Lipa in kostanj bosta zacvetela okoli 15. do 20. junija. Zanimiva paša je na kostanju, zlasti če se na njem pojavi še kostanjeva ušica. Če nameravamo čebele prepeljati na to pašo, nikar preveč ne hitimo, saj kostanj najprej izloča le cvetni prah. Če ga ne smukamo, nam bodo čebele z njim pošteno zasule plodišča. Kostanj pa je zelo občutljiv na padavine, zato je za medenje lahko usoden že kakšen večji naliv.
Delo pri čebelah
Zdaj
se moramo lotiti temeljitega pregleda vseh družin, še posebej tistih,
ki jih nameravamo prepeljati na gozdno pašo. Pregledati in urediti
moramo tudi družine, ki bodo ostale doma, saj je ta mesec še ugoden za
razvoj. Uredimo gnezda, v graditev lahko dodamo še satnice, poskrbimo za
vse izrojence ter morebitnim brezmatičnim dodamo zalego in oplojene
matice. Vsem družinam, ki so dlje časa brez matice, dodajmo 2-3 sate
zalege, da se družina umiri. Taka družina je zelo zbegana in dodano
matico v 90 odstotkih primerov ubije. Z dodano zalego v družini
vzpostavimo neko normalno razpoloženje in šele takrat se lotimo
dodajanja matic. Družinam na prevoznem čebelnjaku moramo nameniti še več
pozornosti. Ker jih bomo odpeljali lahko tudi več kot 100 km stran, jih
ne bomo mogli obiskovati vsakih nekaj dni. Če smo na kužnem območju
hruševaga ožiga, poskrbimo, da bo o morebitnem izbruhu bolezni
pravočasno obveščen tudi fitosanitarni inšpektor, sami pa se glede na
možnosti odločimo za najprimernejši ukrep:
– čebele za 48 ur zapremo v temen prostor;
– za 72 ur jih prepeljemo v karanteno na nadmorsko višino 1300 metrov;
– za 72 ur jih prepeljemo v karanteno na območje, na katerem na preletni razdalji čebel ni cvetočih gostiteljskih rastlin.
Fitosanitarnega
inšpektorja moramo poklicati vsaj 7-10 dni pred načrtovanim premikom
čebel, da si zagotovimo vsa potrebna potrdila.
Zdaj
moramo tudi določiti, katere matice bomo zamenjali in katere bomo
prezimili. Vsekakor si moramo pri vzrejevalcih pravočasno naročiti
matičnike, oplojene oz. neoplojene matice ali pa jih seveda vzrediti
sami.
Vse
čebelarje, ki so vključeni v progeni test matic, ki jih dobijo od
KIS-a, prosim, da se ustrezno pripravijo za dodajanje matic. Vsako leto
namreč opažamo velike izgube matic prav pri dodajanju, vzrejevalci pa v
vsako vzrejeno matico vložimo kar precej dela in truda. Najprimernejši
način je priprava rezervnih družinic na pokrito zalego, kajti vse si
lahko pripravimo prej. Če se ne motim, je čebelar, ki prosi za te
matice, o njih obveščen 7-10 dni pred prejemom, zato je časa več kot
dovolj.
Okoli
15. junija bo čas za začetek preverjanja števila varoj v gradilnih
satih, saj se bo krivulja razvoja tega zajedavca odslej vzpenjala. Sam
skrbno nadzorujem število varoj, vendar jih v gradilniku nikoli nisem
zasledil pred 20. junijem oziroma le kakšno. Po tem datumu pa moramo
biti nanje pozorni, da vemo, kakšno je stanje v našem čebelnjaku. Sam
pregledujem trotovino tako, da izrezan sat obrnem proti sončni svetlobi.
Na ta način že lahko opazimo varoe, ki se sprehajajo v pokritih
celicah, zlasti če jih je večje število. Če jih ob takem pogledu ne
vidimo, začnimo trotovino lomiti, ne pa rezati. Če v vsaki deseti celici
opazimo po eno varoo, se nam ni treba ničesar bati. Če so varoe v vsaki
tretji celici, pa moramo temu zajedavcu nameniti več pozornosti.
Problem nastane, če skoraj v vsaki celici najdemo več kot eno varoo. V
tem primeru jih moramo zatirati čim prej. Če bi tako napadene čebelje
družine dlje časa ostale na paši, potem bi že septembra ali oktobra
dočakali pogreb, saj bi družine preveč shirale, tako da nam jih ne bi
uspelo rešiti. Zalege bi bilo vedno manj, trotovska zalega bi izginjala,
vse varoe pa bi se preselile na zalego čebel delavk. Zaradi tega bi se
izleglo veliko število deformiranih čebel, moč družin pa bi se drastično
zmajševala.
Vsi,
ki nameravate čakati na pozno medenje hoje, to pa se lahko zavleče do
konca avgusta in celo do začetka septembra, boste morali zdaj oblikovati
7-satne rezervne družine, in to toliko, kolikor pridobitnih družin je
na paši. Čebelarji, ki svoje čebele vozijo na to pašo, so izkušeni in te
metode tudi dobro poznajo, začetniki, ki se tega šele lotevate, pa le
upoštevajte ta nasvet, kajti hoja zelo oslabi družine. Paše na višji
nadmorski višini na sploh zelo neugodno vplivajo na čebele, saj zaradi
nižjih nočnih temperatur matice zmanjšajo zaleganje. Prav gozdne paše pa
so dober kazalec kakovosti matice. Vse tiste matice v čebeljih družinah
na mojem prevoznem čebelnjaku, ki oslabijo, oziroma v družinah, katerih
številčnost se zaradi omenjenih dejavnikov zmanjša, po vrnitvi
zamenjam. S tem v družinah vzdržujem neko ravnovesje, tako da jih lahko
prepeljem še na gozdno pašo. Ker ne čebelarim izključno na med, nikoli
ne čakam poznega medenja hoje. Veliko vprašanje je tudi, ali bi mi
uspelo čebelje družine pripraviti še za to pašo, sicer pa to že tema za
prihodnjo številko.
Stran 2 od 3
Vzreja matic
Glede na to, da sem že četrto leto registriran vzrejevalec matic, naj vam opišem metodo vzreje. Ne samo zaradi vzreje same, ampak tudi zato, ker me je več čebelarjev spraševalo o tem, kako bi lahko pridelali matični mleček. Postopek za pridelavo mlečka je enak, vendar cepljeno gradivo odvzamemo po treh dneh in izpraznimo matičnike ter znova cepimo. Vsekakor vsakomur, kdor bi se želel ukvarjati s tem, priporočam knjigo Od čebele do medu, v kateri je, žal, že pokojni dr. Poklukar zelo nazorno opisal celoten postopek. Tudi knjiga dr. Riharja Vzrejajmo boljše čebele bo idealna za začetnike. Moj opis seveda ne bo zadostoval za resnejše delo, začetniku bo le nakazal, kako pravzaprav poteka vzreja. Vzreja matic fizično ni tako naporna, je pa časovno zelo kompleksna, saj sedem dni v tednu in vso aktivno sezono zahteva celega človeka. Čebelarju z 20-30 panji se lastna vzreja matic gotovo ne splača. Za vsakogar, ki čebelari z več kot 30 družinami, pa bi bilo dobro, če bi začel razmišljati tudi o tem. Najprej moramo odbrati matičarja. Za ta namen preglejmo zapiske, pri tem pa ne pozabimo, da je ena izmed lastnosti dobrega matičarja tudi kakovost potomk. Matičar je torej družina, iz katere bomo jemali vzrejno gradivo. Ne izberimo družine, ki ima največji donos medu, ker se nam utegne to maščevati, ampak poiščimo družino z dobrimi lastnostmi in nekim srednjim donosom. Veliko napak nastane prav pri tem, saj najpogosteje izberemo nadpovprečno družino, potomke takšne družine pa ne dajo rezultatov, kakršne bi želeli. Pripraviti si moramo dober starter; ta mora biti dobesedno nabit z mladimi čebelami, sicer bo sprejem slab. Poznamo odprte in zaprte starterje, vendar se za zaprt sistem vejetno ne bo odločil noben začetnik, zato tega tudi ne bom opisoval. Če imamo možnost, izberimo za starter družino, ki je prešla v rojilno razpoloženje, saj bodo čebele tudi z matico v panju sprejele cepljeno gradivo. Za profesionalno vzrejo to seveda ni dovolj, za lastne potrebe pa na ta način brez pretiranega dela in priprav dobimo dovolj matičnikov. Vsekakor pa bo najbolje, če matico odvzamemo, saj bo taka družina optimalno pripravljena za nego matičnikov. Tudi sam zelo rad uporabim tako družino za rejnika, saj zgradi zelo lepe matičnike. Za rejnika potrebujemo družino, ki gradi velike matičnike, sicer ne bomo dosegli velikega uspeha. Starter je torej družina, v katero vstavimo cepljene ličinke, jih po 24 urah odvzamemo ter dodamo rejniku. Seveda pri vzreji majhnega števila matic lahko pustimo, da matičnike konča ista družina, saj za 30 matičnikov ni smiselno pripravljati rejnika. Zapomnimo si, da mora biti starter nabit z mladimi čebelami, čebele morajo dobesedno “kipeti”, sicer bo sprejem slab. Starter moramo krmiti s tekočino, in to obilno. Dobro ga nakrmimo 12-24 ur pred dodajanjem gradiva.
Presajanje ličink
je najtežje in najzahtevnejše, kajti če nimamo izkušenj, s težavo
določimo starost. Vsak se tega dela najlaže nauči tako, da vzame sat z
jajčeci, ga označi in v presledkih po 12 ur opazuje, kaj se dogaja.
Veliko o tem najdemo v omenjeni literaturi, vendar je brez praktične
predstavitve to težko. Uporabimo sat, v katerem so se čebele že valile,
saj je tak sat že nekoliko rjave barve. V mladem satu je še teže
določiti starost ličinke, ker jo brez povečevala tudi slabo vidimo. Sam
uporabljam metodo enkratnega presajanja, pri kateri ličinka ne sme biti
starejša od 24 ur. Lončke lahko izdelamo voščene ali pa uporabimo
plastične, ki jih dobimo v trgovinah s čebelarskimi pripomočki. Sam
uporabljam plastične. Nikoli jih ne povoskam, ampak jih za 24 ur vstavim
v starter, da jih čebele obdelajo oziroma začnejo dograjevati, šele
potem cepim. V tako pripravljene lončke z injekcijsko iglo kanem
kapljico matičnega mlečka, razredčenega z destilirano vodo (tudi če
vzamemo navadno vodo, ne bo nič narobe). Cepilna igla je lahko
zobotrebec s primernimi vlakni, ki ga malce nagrizemo, ali pa jo kupimo v
trgovini s čebelarskim materialom. Sam uporabljam kovinsko. Iglo moramo
potisniti pod ličinko, jo dvigniti iz celice ter vstaviti v kapljico
mlečka. Ličinka ostane na vrhu, če pa jo potopimo ali poškodujemo,
moramo presaditi drugo. Tudi pri tem delu velja načelo “Praksa dela
mojstra”. Tega se pač treba naučiti, je pa lažje, če nam nekdo ves
potopek nazorno pokaže, saj je v tem primeru vse tudi bolj razumljivo.
Prostor, v katerem presajamo, mora biti dobro osvetljen. Če je vreme
lepo, lahko delamo zunaj, sat pa obrnemo tako, da imamo dober pogled v
celico. Vsekakor bo dobro, če cepljeno gradivo vstavimo čim prej v
starterje. Meni pri tem delu pomaga žena. Tako jaz cepim, ona pa gradivo
vstavlja v starterje in vse delo je hitro opravljeno. Zapišimo si datum
presajanja, saj je to zelo pomemben podatek. Po 24 urah že lahko
pogledamo, koliko matičnikov so čebele sprejele.
Če smo izbrali ličinke prave starosti, bodo čebele matičnike zapirale peti do šesti dan po cepljenju, če pa bodo
pokriti
prej, jih moramo izločiti, ker starost ličinke ni bila prava. Tak
matičnik bo tudi manjši od preostalih. Prvo selekcijo izvedemo že zdaj,
saj v nasprotnem ne moremo pričakovati dobre kakovosti. Pokrite
matičnike premestimo v valilne matičnice, bodisi v tiste tipa Zander, ki
so enojne, bodisi v drugačne. Pomembno je, da čebele ne morejo skozi
mreže do matičnikov, imajo pa možnost krmiti na novo izvaljene
matice.Matičniki zdaj ne potrebujejo nič drugega kot inkubacijo, torej
temperaturo 34-35 C in 60-70 % relativno vlago. Vzrejevalci za ta namen
uporabljamo inkubatorje, v katerih vzdržujemo ustrezno temperaturo in
vlago. Če temperatura in vlaga nista konstantni, je kakovost matic
občutno slabša Če jih npr. valimo pri 32 C, imajo matice slabše razvita
krila, odstotek na prahi izgubljenih matic pa je občutno večji.Polnjenje plemenilčkov
Veliko vprašanj se pojavlja pri polnjenju ali nasipanju plemenilčkov,
saj ima prav pri tem težave veliko začetnikov. Vsekakor je najboljše, če
so čebele z druge lokacije in ne s tiste, na kateri jih bomo postavili.
Po mojih izkušnjah je treba za vrhunske rezulatate matice postaviti na
praho čim dlje od domačega čebelnjaka. Ko plemenilček nasipamo s
čebelami, ga za 72 ur postavimo v temen in hladen prostor. Matico
dodajmo v plemenilček po 12-24 urah po nasipanju in čebele jo bodo brez
težav sprejele. Ne pozabimo napolniti pitalnika s sladkorno pogačo.
Nikakor ne postavljajmo plemenilčkov prehitro na prosto, kajti čebele še
niso socializirane in se bodo razbežale. Najlaže se orientiramo po tem,
če v prostoru, v katerem so plemenilčki, prižgemo luč. Če začnejo
čebele po plemenilčku brezglavo begati, še niso pripravljene za
postavitev na prosto. Ko se čebele sprimejo in so kot celota ali kot
družinica, tedaj tudi začutijo, da nimajo drugega izhoda, kot da se
spoprimejo z razmerami in preživijo. Če so čebele v grozdu in jih luč ne
moti (ne begajo), jih lahko brez skrbi postavimo na prosto, vendar
naredimo to zvečer.
Boris Saražin:
Čebelarjeva
opravila v AŽ-panju v juniju Boris Seražin – Rakek Ta mesec je
čebelarska sezona na vrhuncu. Čebele so poskrbele za prvo točenje medu
in najpozneje v prvem delu meseca moramo pridelek pospraviti, potem
moramo družine nujno urediti za paše, ki se še obetajo. Velikokrat se
zgodi, da začenja mediti smreka, vendar vreme ne dovoljuje donosov.
Vreme se po navadi ustali v drugi polovici meseca, tedaj pa se navadno
začne gozdno medenje, medita pa tudi lipa in kostanj. Če je vreme
primerno, v Sloveniji skoraj ni območja, ki v tem obdobju ne bi medilo.
Med medenjem čebele čim manj pregledujem, kajti če je medenje dobro,
družine lahko na dan prinesejo tudi več kilogramov medu, dan na katerega
pregledam družino, pa je za tisto družino izgubljen. Nekoč se mi je
tako zgodilo, da sem med hojevo pašo točil iz čebelnjaka zadnji dan pred
nevihto. Tisti dan so čebele iz drugih čebelnjakov prinesle 6 kg medu,
iz tega, ki sem ga točil, pa le 1 kg. Od takrat vedno pazim, da ni prav
velikih donosov, kadar točim. Še najraje pa točim takrat, kadar sploh ni
donosov. V tem času se velikokrat zgodi, da sosedove čebele na drugi
lokaciji naberejo dvakrat več kot moje. Glede na to bi jih bilo torej
najbolje preseliti, da bi še moje nabrale toliko. Vendar po mojih
izkušnjah to ne drži. Lepo vreme je po navadi samo en teden, včasih dva.
Po navadi pa dogodki potekajo po določenem scenariju: Ko ugotovim, da
je paša drugje boljša, mine že približno teden dni. Če bi jih prepeljal
takoj, bi lahko (še zlasti na gozdnih pašah) računal, da bodo čebele
normalno nosile šele čez tri dni, če bodo hitro »prijele«, ali morda
šele čez sedem dni, če se bo to zgodilo bolj počasi. Pri prevozu bi
izgubil nekaj čebel, znano pa je, da čebele nekaj dni po prevozu ne
nosijo in da je prevoz zanje stresen. Zato je veliko vprašanje, ali se
prevoz sredi medenja splača, še posebej, ker tudi na zdajšnjem stojišču
vendarle nekaj medi. Glede tega namreč zelo dobesedno velja pregovor
»Bolje vrabec v roki kot golob na strehi«, zato se takih hitrih prevozov
izogibam, kolikor se le da. In kdaj potem čebele vendarle prepeljem? Po
navadi takrat, kadar je pričakovati obdobje slabega vremena. Prevoz v
slabem vremenu ima več prednosti. Prvič, ker nikjer ne medi, nič ne
izgubim. Ker se je začelo slabo vreme, lahko pričakujem, da bo vir
medenja dokončno usahnil. To sicer ne velja za hojo, saj je njeno
medenje nekoliko specifično. Drugič, zdaj lahko pričakujem, da bodo na
drugem območju začeli mediti drugi viri. Prednost prevoza čebel med
slabim vremenom je predvsem na gozdnih pašah ta, da se do ustalitve
vremena čebele na območju, na katerega so prepeljane, uletijo in tako ob
začetku medenja takoj najdejo vir medičine. Na splošno velja, da lahko
čebele pripeljemo na cvetlične paše ob začetku medenja, saj se takoj
orientirajo in začnejo nositi medičino. Na gozdne paše pa jih je treba
pripeljati vsaj teden dni pred medenjem, ker čebele potrebujejo vsaj
teden, da s cvetlične paše preidejo na gozdno. Zato jih po končanem
medenju akacije po navadi takoj prepeljem v gozd in jih v nekaj
zabojnikih tam pustim celo poletje. Tako so težave z bero veliko manjše,
kot če jih vozim iz enega gozda v drugega. Pri tem naj opozorim, da so
paše na kostanju, lipi in travnikih cvetlične, razen če nekaj dni po
koncu cvetenja lipe začne izločati mano lipova uš. Pa še pomembna
izkušnja: tudi če je bila mana na lipi, se čebele po prevozu v gozd
izjemno počasi privadijo na jelko kot naslednjo pašo. Večina junijskih
in tudi poznejših gozdnih paš se pojavlja na določenem področju vsako
leto. Kar mi zelo ustreza saj je treba na vse gozdne paše čakati na
stojišču že teden dni pred medenjem. Pri medenju lipe in kostanja pa
dolga priprava čebel na pašo ni potrebna. Verjetno je prav, da opišem
tudi svoj način točenja medu. To delo opravim v prevoznem čeblenjaku.
Ker jih imam več, ni smiselno, da bi imel v vsakem vso opremo za
točenje. Tako zjutraj vso potrebno opremo pripeljem k čebelnjaku, po
končanem točenju pa vso odpeljem domov. Pri novejših čebelnjakih je v
sredini tudi prostor za točilo, tako da ga ob začetku točenja preprosto
pritrdim in lahko iztočim vse panje, na da bi ga premikal. Pri starejših
pa postavim točilo najprej na eno stran, in ko iztočim polovico panjev,
ga premestim še na drugo stran. Pokrovčke odkrivam z nožem s posebnim
stojalom in čistilcem za nož. Delo gre hitro od rok, saj večino odkrije
nož, tako da ni veliko popravljanja z vilicami. Moje točilo je 12-satno
in samoobračalno, dimenzionirano pa je tako, da lahko vse sate enega
AŽ-panj točim naenkrat, v času ko drugega pregledujem. Tako sem se
organiziral zato, ker sem vedno s težavo našel pomočnike za to delo.
Tako sem en panj naprej pregledal, ometel čebele in uredil gnezdo. Potem
sem panj zaprl in odkril sate, jih naložil v točilo in sprožil program
točenja. Medtem ko je točilo samodejno avtomatsko točilo sem pregledal
naslednji panj. Tako sem lahko v dveh dneh sam iztočil zabojnik s 84
panji. Ker tega nikoli nisem maral delati sam, si zdaj najraje priskrbim
pomoč in delo je veliko lažje. Več kot enega pomočnika pa ne
potrebujem. Iz točila teče med v sod, podstavljen pod čebelnjakom, tako
da čebele nimajo možnosti dostopa. Odkar sem uvedel ta način točenja, je
delo občutno lažje. Posoda pod točilom, do katere imajo čebele dostop,
je namreč kot magnet za rop pri točenju. Druga značilnost mojih
zabojnikov pa je, da imajo vsi okna na strehi, in to tako, da stekla
nimajo kovinske obrobe. Na ta način narejeno okno čebelam prepreči, da
bi med točenjem silile v zabojnik. Zaprt sistem prenosa medu v posodo in
okna na strehi mi omogočijo povsem normalno točenje tudi v obdobjih, ko
ni paše. Za prevoz medu na prikolico smo naredili poseben voziček, s
katerim brez težav naložim med. Drugo delo, ki ga moram narediti konec
junija, je narejanje rezervnih družin. Prve naredim že v prvi polovici
maja, in to iz družin, ki so bile preslabe za prenos med gospodarske
panje. Te družine v prvi tretjini maja napolnijo panj in začnejo rojiti.
Ko potegnejo matičnike, njihovo zalego razdelim med prazne panje, tako
da dam v vsak panj po en sat z zalego in matičnikom, ki jih takrat res
ne manjka. Dobro je, če dodam še en meden sat in nekaj mladih čebel,
preostalo pa zapolnim s sati in satnicami. Tako družine pustim, da se
matice oprašijo in naredijo nove družine. Odstotek prašenja matic je
zelo visok, po mojem zato, ker sočasno odleti na praho veliko matic in
jih škodljivci ne morejo toliko uloviti. Če ni kakšne izjemno dobre
paše, iz teh družin ne točim (glede na moč teh družinic tega niti ni
pričakovati), zato z njimi, ko imajo enkrat matico, nimam do poletnega
krmljenja prav nobenega dela. Konec junija ali v sredini julija, ko se
končuje paša na kostanju, pregledam narejence, ki sem jih naredil maja,
in tistim, ki nimajo matice, še enkrat dodam zalego in mlade čebele ter
cepim matičnik. Po pravilu jim moramo v panj dodati toliko satov zalege,
kolikor mesecev pozneje jih narejamo. V tem obdobju za odvzemanje čebel
za narejanje družin uporabim gospodarske desetsatne AŽ panje, ki jih
imam samo za ta namen. V vsakem čebelnjaku imam nekaj 10- ali 11-satnih
AŽ-panjev. Tem panjem z izjemo enega sata odvzamem vso zalego in po dva
(junija) oz. po tri (julija) premestim v rezervne panje, ki jih
prepeljem v drug čebelnjak. Iz tega pa nazaj v prvega pripeljem zalego,
ki jo premestim v nove rezervne panje. Tako v dveh ali treh dneh naredim
vse rezervne družine, ki jih še potrebujem. Nato po navadi med 6. in
10. dnem dodam zrele matičnike iz dobre vzreje. Če bi jih dodajal prej,
obstaja nevarnost, da bi jih čebele ubile, pozneje pa je nevarno, da bi
se v družinah iz zasilnih matičnikov izlegle matice. Po navadi ne iščem
zasilnih matičnikov in jih tudi ne podiram. V tem obdobju družine niso
preveč navdušene nad rojenjem, če niso dovolj močne, pa sploh nimajo
takšnih namenov. Upoštevati pa je treba tudi to, da se nova matica
izvali kar nekaj dni prej kot druge matice in da je tedaj, ko bi se
morala izvaliti druga, že toliko stara, da mora na praho, zato taka
družina ne roji. Za narejenje družin vedno uporabljam samo 9 satne
rezervne panje kot sem že opisal v enem od prejšnjih nasvetov. Družine
se v večjih rezervnih panjih bolje in hitreje razvijejo tako da počasi
razmišljam da bi morda morali biti še malo večji. Dvaindvajseti dan po
narejanju je družina brez zalege, to je kak dan prej, preden začne
zalegati mlada matica, ali kak dan po tem. Ta dan sicer v panju
zanesljivo ni nobene pokrite zalege, zato je to idealen dan za zatiranje
varoe. Ne glede na to, kaj uporabim za ta namen, je zatiranje skoraj
100-odstotno učinkovito, domala tako kot pozimi. Priporočam zatiranje z
oksalno ali mravljinčno kislino, in to samo en dan samo enkrat. Po
dodajanju matičnikov narejencev vsaj 14 dni, še bolje tri tedne, ne
odpiram. To je čas, ko je v panju mlada matica, ki je neznansko hitra in
živčna. Zato bega po satju in jo mimogrede poškodujem. Drugi razlog pa
je ta, da dokler matica nima pokrite svoje zalege, ni popolna
gospodarica panja. V tem času delajo čebele neumnosti in se lahko zgodi,
da je ob pregledu v panju vse v redu, ob vnovičnem pregledu čez teden
dni pa veliko matic manjka. To se zgodi zato, ker so se čebele
vznemirile in so po pregledu ubile povsem dobro mlado matico, ker je
niso prepoznale za svojo. Verjetno k izgubi matic prispeva svoj del tudi
dimljenje čebel in s tem sprememba vonja v panju. Zato po navadi
družine pregledam šele po treh tednih. Tedaj ugotovim, koliko matic se
ni oprašilo, panjem brez matic pa odstranim satje in poskrbim, da se
preostale čebele, ki jih ni oprav veliko, preselijo v sosednje panje. Ti
panji ostanejo čez zimo prazni. Ker si v čebelarstvu prizadevam ravnati
čim bolj ekonomično, sem ugotovil, da je preprosteje, če imam sto
panjev več, kot jih potrebujem, samo zato, da mi ni treba narediti
kakšnega dodatnega dela. Ker imam rezervnih panjev veliko več mi tako ni
treba poskrbeti, da so vsi panji čez zimo naseljeni, s tem pa si za
polovico zmanjšam delo pri tej operaciji. Vsak panj, v katerem se matica
ni oprašila, zahteva namreč od čebelarja prav toliko dela kot prva
naselitev, in če upoštevamo, da se hitro približuje avgust, ko se
čebelarska sezona konča, vnovično pozno naseljevanje teh panjev gotovo
ni smiselno, saj je tudi učinek zelo negotov. Morda še nekaj besed o
gospodarskih družinah. Če je bilo vse normalno, te maja niso rojile in
so prinesle kar precej medu. Po prevozu na gozdno pašo se navadno začne
obdobje nekoliko slabšega vremena. To je obdobje, ko po navadi nič ne
medi in torej tudi rojev ni. Zame je to delovno zelo intenzivno obdobje,
saj moram iztočiti med. Po točenju družine nimajo medu, hkrati pa jim
dodam kakšno satnico v gnezdo ali obenj, da lahko gradijo. Pri mojih
čebelah to povsem zadostuje, da junija ne rojijo. Če imam srečo, se
namreč v drugi polovici junija začne gozdna paša, ki seveda zavira
rojilno razpoloženje, ob dobrem medenju pa lahko konec junija spet
točim. Vprašanje pa je, kako oskrbeti družine, ki so izrojile? Obstaja
vrsta posegov, ki jih najdemo v literaturi, zato jih ne bom ponavljal.
Kot sem ugotovil, pa večina teh ukrepov zahteva tudi veliko dela, to pa
je v mojem čebelarstvu nesprejemljivo. Zato jih saniram samo na en
način. Vedno, kadar točim (sicer jih ne pregledujem), dodam v panj brez
matice tri sate zalege. Če imam kak matičnik, ji dodam tudi tega, če pa
jih ni, ji dodam sat odkrite zalego z jajčeci. Potem jih ne pregledujem
do naslednjega točenja. Večina družin na ta način dobi matico, tako da
je jeseni naseljena večina panjev. Edina možnost, da bi iz take družine
še kaj dobil, je, da zamenjam panj z močno rezervno družino. Glede na to
bi moral imeti v rezervi gospodarske panje in ob izrojitvi na to mesto
postaviti nov panj. V tem primeru je vprašanje, ali je to delo sploh
smiselno. Verjetno vas zanima, zakaj tako vztrajam pri načelu čim manj
dela? Dejstvo je, da ne glede na to, kaj naredim za rešitev družine, ta
družina v tem letu ne bo prinesla veliko. Preden bo imela mlada matica
dovolj pašnih čebel, bo tu avgust in s tem konec sezone. Torej je brez
pomena vlagati veliko dela v take družine. Zato izrojene družine ne
ojačujem z rezervnimi družinami Medtem se rezervne družine do zime brez
truda in odvečnih stroškov okrepijo in uspešno prezimijo. Kakovost matic
v teh družinah preverim spomladi, pred ureditvijo družin za pašo v
gospodarskih panjih. Moje poglavitno merilo pri spomladanskem
usposabljanju čebelnjaka za prevoz na pašo pa ni starost matice, temveč
moč družine. Prazne panje, spomladi naselim z močnimi rezervnimi
družinami. V mojem zabojniku ni prostora za matice – ne glede na njihovo
starost, ki spomladi ne naredijo močne družine. Rezervne družine v
čebelnjaku bolje prezimujejo in jih lažje selekcioniram spomladi kot
jeseni. Poleg tega poleti zelo težko dodajam rezervne družine v
gospodarske panje, prav tako pa pri tem opravilu niso izključene izgube
matic. Morda še nekaj besed o moči družin. Verjetno ste do zdaj že
ugotovili, da nikoli ne delam rezervnih družin iz »preveč« zalege v
gospodarskih panjih. Po mojem namreč v teh panjih nikoli ni preveč
zalege in nikoli preveč čebel, če jih pravilno uporabim in če uporabim
tudi prave čebelarske ukrepe. Dejstvo je, da med dobro pašo družin ne
pregledujem, torej jim ne širim prostora za zalego. Posledica tega so
družine z manj zalege in nekaj več medu. Kot je znano, potrebuje družina
za vsak sat zalege sat medu. Edina premestitev zalege je morda iz
rezervnih družin v gospodarske, tega pa se izogibam, ker je s tem zelo
veliko dela.Panj, v katerem bodo matičniki do izvalitve, naj bo
torej optimalno preskrbljen. Najbolje je, če je tak panj brezmatičen,
vendar mora biti v njem dovolj zalege, sicer čebele ne vzdržujejo
pravilne temperature. Zapišimo si datum valitve. Če smo prej izločili
prezgodaj pokrite matičnike, bo datum valitve točno enajsti ali
dvanajsti dan po cepljenju. Če hočemo uporabiti matičnike, jih moramo
odvzeti deseti dan po cepljenju, vendar jih ne uporabimo v plemenilčkih,
prašilčkih ali panjih brez zalege. Matičniki tudi niso primerni za
uporabo pri nasipanju plemenilčkov, za ta namen uporabimo neoplojene
matice. Tudi v teh matičnikih je še vedno potrebna stalna temperatura.
Sicer niso toliko občutljivi, vendar se izogibajmo vsem dejavnikom
tveganja. Matičniki so primerni za uporabo povsod, kjer je zalega, saj
je temperatura tam optimalna. Sam nerad uporabim matičnik, ker še vedno
ne vem, kakšna bo matica, ki se bo izvalila iz njega! Izločim vse
matice, katerih velikost ne ustreza, preostale označim, jih pustim še
2-3 dni v inkubatorju in jih šele potem dodam v plemenilčke. To je druga
selekcija in zdaj bi morali dati na praho res samo najboljše. Če je
vreme ugodno, bo mlada matica začela zalegati po približno desetih do
štirinajstih dneh po sprejetju v plemenilčku. Pitalnik mora biti poln
pogače, v nasprotnem matica nerada začne zalegati. Vsekakor bomo nekaj
matic izgubili tudi na prahi; včasih je ta odstotek zelo velik in temu
primerno tudi razočaranje. Vendar dobimo tudi veliko kakovostnih matic,
in če postorimo vse potrebno, da sploh pokažejo, kaj zmorejo, bomo
dosegli želeni cilj.
Zbral in pripravil: Dario Renko