Nasveti Junij

Že smo v glavni čebelarski sezoni in pred nami je čas čebelarske žetve, kajti mesec junij je eden izmed najbolj medenih mesecev. V kakšni meri nam bodo čebele povrnile naš trud je odvisno od tega, kakšen je bil razvoj čebeljih družin in njihova oskrba spomladi. V kolikor smo delali po opisanih navodilih za vsak mesec in je bila v naravi koliko toliko dobra paša, rezultati sedaj ne bi smeli izostati.

Glavna skrb za čebelje družine v mesecu juniju je, da imajo le te vedno dovolj prostora za nemoteno širjenje gnezda. To nam vsaj pri nakladnem panju ne bi smelo biti problem, kajti gnezdo širimo z nastavljanjem praznih naklad. Poskrbimo, da bodo skrajni sati na obeh straneh napolnjeni z medom, tako da bo ob gnezdu ali nad njem vsaj pet kg medu. Na ta način bo matica zalegala s polno močjo in ne bo zmanjšala obsega zaleganja, zaradi grozečega pomanjkanja hrane. Poleg prostornega plodišča, ki je porok za največji razvoj družin, je še bolj pomembno tudi dovolj prostorno medišče. Premajhen prostor v medišču v času medenja povzroči manjši donos medu in vse delo in trud, ki smo ga vložili za razvoj čebeljih družin, bo zaman.

V začetku junija je idealen čas za izdelavo narejencev oz. rezervnih družin. Te si lahko naredimo na zelo preprost način tako, da iz močne čebelje družine vzamemo dva sata pokrite zalege s čebelami vred in ju vstavimo v prašilček oz. v prazno naklado. Pred tem moramo seveda najti označeno matico, katera se nahaja v plodišču. Na vsako stran pokrite zalege dodamo meden sat in satnico, ter v panj ob sat s pokrito zalego dodamo že prej pripravljen matičnik. Matičnike pridobimo iz pazljivo izbrane čebelje družine. Ta mora biti mirna, nerojiva, številčno najmočnejša in dobra medarica . Obstaja velika možnost, da bodo matice vzgojene iz takšne zalege nasledile lastnosti takšne družine.

Prav tako je v začetku junija čas za točenje medu. Na to se mora čebelar temeljito pripraviti. Poleg opreme za točenje, si mora čebelar priskrbeti tudi dovolj zaščitne opreme za tiste, ki mu bodo pomagali. Za točenje si izberemo lep, topel dan, ko bodo čebele izletavale na pašo. Le tako se bomo izognili nepotrebnih čebeljih pikov in ropa. Med se hitreje in temeljiteje toči iz satja, če je temperatura višja od 25 C. Upoštevati moramo, da mora biti med primerno zrel: pokritega naj bo vsaj dve tretjini.

Varoja:
Varojo v tem mesecu zatiramo z biotehničnimi ukrepi, kot so izrezovanje trotovine, odvzemanje satov pokrite zalege, lovilni sati itd. Vse te metode so natančno opisane v 6 poglavju. V kolikor računamo na izrabo poznih paš in če nam tako nakazujejo testni vložki, moramo družine med dvema pašama razbremeniti varoj. Za to je v tem trenutku najbolj primerna mravljična kislina, ki je edino sredstvo, ki uničuje varoje tudi v pokriti zalegi.

Ne smemo pozabiti tudi na varojo na narejencih s pokrito zalego. Ker v narejencih cca tri tedne ni pokrite zalege, s poleganjem čebelje zalege pride na plan vsa varoa. Ker te nimajo na voljo celic z ličinkami, obnemorejo in popadejo na dno panja. Preostalo varoo na čebelah pa lahko do konca dotolčemo z eno od preizkušenih metod. Tako od varoje očiščene čebelje družine lahko brez skrbi počakajo spet jesensko-zimsko uničevanje varoe.

Avtor: Vlado Auguštin Čebelarstvo Bedek: Junij je za čebelarje vrhunec sezone, kajti če nismo maja iztočili akacijevega medu, moramo to storiti zdaj. Medenje akacije je vedno končano najpozneje v začetku junija, vendar nas zadnja leta narava pogosto preseneča. V desetih letih mojega čebelarjenja nikoli nisem akacijevega medu točil pozneje kot 5. junija, nekaj let pa ga sploh nisem točil, ker ni vedno sreče. Čebelarji pač upamo, da bo druga paša boljša, vendar je za naš prekmurski konec in tudi za tiste, ki čebele sem le pripeljejo, akacija glavna paša. Če ta zataji ali če vreme ni ugodno, se sezona ne bo kočala s pozitivno bilanco. Po tem datumu bo treba čebele preseliti na gozdno pašo, saj pričakujemo medenje smreke, lipe, kostanja, konec meseca pa že lahko začne mediti hoja. Za nas bo verjetno pomembna paša na smreki, zato moramo čebele na to pašo prepeljati takoj po točenju akacije. Lipa in kostanj bosta zacvetela okoli 15. do 20. junija. Zanimiva paša je na kostanju, zlasti če se na njem pojavi še kostanjeva ušica. Če nameravamo čebele prepeljati na to pašo, nikar preveč ne hitimo, saj kostanj najprej izloča le cvetni prah. Če ga ne smukamo, nam bodo čebele z njim pošteno zasule plodišča. Kostanj pa je zelo občutljiv na padavine, zato je za medenje lahko usoden že kakšen večji naliv.

Delo pri čebelah
Zdaj se moramo lotiti temeljitega pregleda vseh družin, še posebej tistih, ki jih nameravamo prepeljati na gozdno pašo. Pregledati in urediti moramo tudi družine, ki bodo ostale doma, saj je ta mesec še ugoden za razvoj. Uredimo gnezda, v graditev lahko dodamo še satnice, poskrbimo za vse izrojence ter morebitnim brezmatičnim dodamo zalego in oplojene matice. Vsem družinam, ki so dlje časa brez matice, dodajmo 2-3 sate zalege, da se družina umiri. Taka družina je zelo zbegana in dodano matico v 90 odstotkih primerov ubije. Z dodano zalego v družini vzpostavimo neko normalno razpoloženje in šele takrat se lotimo dodajanja matic. Družinam na prevoznem čebelnjaku moramo nameniti še več pozornosti. Ker jih bomo odpeljali lahko tudi več kot 100 km stran, jih ne bomo mogli obiskovati vsakih nekaj dni. Če smo na kužnem območju hruševaga ožiga, poskrbimo, da bo o morebitnem izbruhu bolezni pravočasno obveščen tudi fitosanitarni inšpektor, sami pa se glede na možnosti odločimo za najprimernejši ukrep:

– čebele za 48 ur zapremo v temen prostor;
– za 72 ur jih prepeljemo v karanteno na nadmorsko višino 1300 metrov;
– za 72 ur jih prepeljemo v karanteno na območje, na katerem na preletni razdalji čebel ni cvetočih gostiteljskih rastlin.
Fitosanitarnega inšpektorja moramo poklicati vsaj 7-10 dni pred načrtovanim premikom čebel, da si zagotovimo vsa potrebna potrdila. Zdaj moramo tudi določiti, katere matice bomo zamenjali in katere bomo prezimili. Vsekakor si moramo pri vzrejevalcih pravočasno naročiti matičnike, oplojene oz. neoplojene matice ali pa jih seveda vzrediti sami. Vse čebelarje, ki so vključeni v progeni test matic, ki jih dobijo od KIS-a, prosim, da se ustrezno pripravijo za dodajanje matic. Vsako leto namreč opažamo velike izgube matic prav pri dodajanju, vzrejevalci pa v vsako vzrejeno matico vložimo kar precej dela in truda. Najprimernejši način je priprava rezervnih družinic na pokrito zalego, kajti vse si lahko pripravimo prej. Če se ne motim, je čebelar, ki prosi za te matice, o njih obveščen 7-10 dni pred prejemom, zato je časa več kot dovolj. Okoli 15. junija bo čas za začetek preverjanja števila varoj v gradilnih satih, saj se bo krivulja razvoja tega zajedavca odslej vzpenjala. Sam skrbno nadzorujem število varoj, vendar jih v gradilniku nikoli nisem zasledil pred 20. junijem oziroma le kakšno. Po tem datumu pa moramo biti nanje pozorni, da vemo, kakšno je stanje v našem čebelnjaku. Sam pregledujem trotovino tako, da izrezan sat obrnem proti sončni svetlobi. Na ta način že lahko opazimo varoe, ki se sprehajajo v pokritih celicah, zlasti če jih je večje število. Če jih ob takem pogledu ne vidimo, začnimo trotovino lomiti, ne pa rezati. Če v vsaki deseti celici opazimo po eno varoo, se nam ni treba ničesar bati. Če so varoe v vsaki tretji celici, pa moramo temu zajedavcu nameniti več pozornosti. Problem nastane, če skoraj v vsaki celici najdemo več kot eno varoo. V tem primeru jih moramo zatirati čim prej. Če bi tako napadene čebelje družine dlje časa ostale na paši, potem bi že septembra ali oktobra dočakali pogreb, saj bi družine preveč shirale, tako da nam jih ne bi uspelo rešiti. Zalege bi bilo vedno manj, trotovska zalega bi izginjala, vse varoe pa bi se preselile na zalego čebel delavk. Zaradi tega bi se izleglo veliko število deformiranih čebel, moč družin pa bi se drastično zmajševala. Vsi, ki nameravate čakati na pozno medenje hoje, to pa se lahko zavleče do konca avgusta in celo do začetka septembra, boste morali zdaj oblikovati 7-satne rezervne družine, in to toliko, kolikor pridobitnih družin je na paši. Čebelarji, ki svoje čebele vozijo na to pašo, so izkušeni in te metode tudi dobro poznajo, začetniki, ki se tega šele lotevate, pa le upoštevajte ta nasvet, kajti hoja zelo oslabi družine. Paše na višji nadmorski višini na sploh zelo neugodno vplivajo na čebele, saj zaradi nižjih nočnih temperatur matice zmanjšajo zaleganje. Prav gozdne paše pa so dober kazalec kakovosti matice. Vse tiste matice v čebeljih družinah na mojem prevoznem čebelnjaku, ki oslabijo, oziroma v družinah, katerih številčnost se zaradi omenjenih dejavnikov zmanjša, po vrnitvi zamenjam. S tem v družinah vzdržujem neko ravnovesje, tako da jih lahko prepeljem še na gozdno pašo. Ker ne čebelarim izključno na med, nikoli ne čakam poznega medenja hoje. Veliko vprašanje je tudi, ali bi mi uspelo čebelje družine pripraviti še za to pašo, sicer pa to že tema za prihodnjo številko. Stran 2 od 3 Vzreja matic

Glede na to, da sem že četrto leto registriran vzrejevalec matic, naj vam opišem metodo vzreje. Ne samo zaradi vzreje same, ampak tudi zato, ker me je več čebelarjev spraševalo o tem, kako bi lahko pridelali matični mleček. Postopek za pridelavo mlečka je enak, vendar cepljeno gradivo odvzamemo po treh dneh in izpraznimo matičnike ter znova cepimo. Vsekakor vsakomur, kdor bi se želel ukvarjati s tem, priporočam knjigo Od čebele do medu, v kateri je, žal, že pokojni dr. Poklukar zelo nazorno opisal celoten postopek. Tudi knjiga dr. Riharja Vzrejajmo boljše čebele bo idealna za začetnike. Moj opis seveda ne bo zadostoval za resnejše delo, začetniku bo le nakazal, kako pravzaprav poteka vzreja. Vzreja matic fizično ni tako naporna, je pa časovno zelo kompleksna, saj sedem dni v tednu in vso aktivno sezono zahteva celega človeka. Čebelarju z 20-30 panji se lastna vzreja matic gotovo ne splača. Za vsakogar, ki čebelari z več kot 30 družinami, pa bi bilo dobro, če bi začel razmišljati tudi o tem. Najprej moramo odbrati matičarja. Za ta namen preglejmo zapiske, pri tem pa ne pozabimo, da je ena izmed lastnosti dobrega matičarja tudi kakovost potomk. Matičar je torej družina, iz katere bomo jemali vzrejno gradivo. Ne izberimo družine, ki ima največji donos medu, ker se nam utegne to maščevati, ampak poiščimo družino z dobrimi lastnostmi in nekim srednjim donosom. Veliko napak nastane prav pri tem, saj najpogosteje izberemo nadpovprečno družino, potomke takšne družine pa ne dajo rezultatov, kakršne bi želeli. Pripraviti si moramo dober starter; ta mora biti dobesedno nabit z mladimi čebelami, sicer bo sprejem slab. Poznamo odprte in zaprte starterje, vendar se za zaprt sistem vejetno ne bo odločil noben začetnik, zato tega tudi ne bom opisoval. Če imamo možnost, izberimo za starter družino, ki je prešla v rojilno razpoloženje, saj bodo čebele tudi z matico v panju sprejele cepljeno gradivo. Za profesionalno vzrejo to seveda ni dovolj, za lastne potrebe pa na ta način brez pretiranega dela in priprav dobimo dovolj matičnikov. Vsekakor pa bo najbolje, če matico odvzamemo, saj bo taka družina optimalno pripravljena za nego matičnikov. Tudi sam zelo rad uporabim tako družino za rejnika, saj zgradi zelo lepe matičnike. Za rejnika potrebujemo družino, ki gradi velike matičnike, sicer ne bomo dosegli velikega uspeha. Starter je torej družina, v katero vstavimo cepljene ličinke, jih po 24 urah odvzamemo ter dodamo rejniku. Seveda pri vzreji majhnega števila matic lahko pustimo, da matičnike konča ista družina, saj za 30 matičnikov ni smiselno pripravljati rejnika. Zapomnimo si, da mora biti starter nabit z mladimi čebelami, čebele morajo dobesedno “kipeti”, sicer bo sprejem slab. Starter moramo krmiti s tekočino, in to obilno. Dobro ga nakrmimo 12-24 ur pred dodajanjem gradiva.

Presajanje ličink je najtežje in najzahtevnejše, kajti če nimamo izkušenj, s težavo določimo starost. Vsak se tega dela najlaže nauči tako, da vzame sat z jajčeci, ga označi in v presledkih po 12 ur opazuje, kaj se dogaja. Veliko o tem najdemo v omenjeni literaturi, vendar je brez praktične predstavitve to težko. Uporabimo sat, v katerem so se čebele že valile, saj je tak sat že nekoliko rjave barve. V mladem satu je še teže določiti starost ličinke, ker jo brez povečevala tudi slabo vidimo. Sam uporabljam metodo enkratnega presajanja, pri kateri ličinka ne sme biti starejša od 24 ur. Lončke lahko izdelamo voščene ali pa uporabimo plastične, ki jih dobimo v trgovinah s čebelarskimi pripomočki. Sam uporabljam plastične. Nikoli jih ne povoskam, ampak jih za 24 ur vstavim v starter, da jih čebele obdelajo oziroma začnejo dograjevati, šele potem cepim. V tako pripravljene lončke z injekcijsko iglo kanem kapljico matičnega mlečka, razredčenega z destilirano vodo (tudi če vzamemo navadno vodo, ne bo nič narobe). Cepilna igla je lahko zobotrebec s primernimi vlakni, ki ga malce nagrizemo, ali pa jo kupimo v trgovini s čebelarskim materialom. Sam uporabljam kovinsko. Iglo moramo potisniti pod ličinko, jo dvigniti iz celice ter vstaviti v kapljico mlečka. Ličinka ostane na vrhu, če pa jo potopimo ali poškodujemo, moramo presaditi drugo. Tudi pri tem delu velja načelo “Praksa dela mojstra”. Tega se pač treba naučiti, je pa lažje, če nam nekdo ves potopek nazorno pokaže, saj je v tem primeru vse tudi bolj razumljivo. Prostor, v katerem presajamo, mora biti dobro osvetljen. Če je vreme lepo, lahko delamo zunaj, sat pa obrnemo tako, da imamo dober pogled v celico. Vsekakor bo dobro, če cepljeno gradivo vstavimo čim prej v starterje. Meni pri tem delu pomaga žena. Tako jaz cepim, ona pa gradivo vstavlja v starterje in vse delo je hitro opravljeno. Zapišimo si datum presajanja, saj je to zelo pomemben podatek. Po 24 urah že lahko pogledamo, koliko matičnikov so čebele sprejele.
  Če smo izbrali ličinke prave starosti, bodo čebele matičnike zapirale peti do šesti dan po cepljenju, če pa bodo

pokriti prej, jih moramo izločiti, ker starost ličinke ni bila prava. Tak matičnik bo tudi manjši od preostalih. Prvo selekcijo izvedemo že zdaj, saj v nasprotnem ne moremo pričakovati dobre kakovosti. Pokrite matičnike premestimo v valilne matičnice, bodisi v tiste tipa Zander, ki so enojne, bodisi v drugačne. Pomembno je, da čebele ne morejo skozi mreže do matičnikov, imajo pa možnost krmiti na novo izvaljene matice.Matičniki zdaj ne potrebujejo nič drugega kot inkubacijo, torej temperaturo 34-35 C in 60-70 % relativno vlago. Vzrejevalci za ta namen uporabljamo inkubatorje, v katerih vzdržujemo ustrezno temperaturo in vlago. Če temperatura in vlaga nista konstantni, je kakovost matic občutno slabša Če jih npr. valimo pri 32 C, imajo matice slabše razvita krila, odstotek na prahi izgubljenih matic pa je občutno večji.Polnjenje plemenilčkov
Veliko vprašanj se pojavlja pri polnjenju ali nasipanju plemenilčkov, saj ima prav pri tem težave veliko začetnikov. Vsekakor je najboljše, če so čebele z druge lokacije in ne s tiste, na kateri jih bomo postavili. Po mojih izkušnjah je treba za vrhunske rezulatate matice postaviti na praho čim dlje od domačega čebelnjaka. Ko plemenilček nasipamo s čebelami, ga za 72 ur postavimo v temen in hladen prostor. Matico dodajmo v plemenilček po 12-24 urah po nasipanju in čebele jo bodo brez težav sprejele. Ne pozabimo napolniti pitalnika s sladkorno pogačo. Nikakor ne postavljajmo plemenilčkov prehitro na prosto, kajti čebele še niso socializirane in se bodo razbežale. Najlaže se orientiramo po tem, če v prostoru, v katerem so plemenilčki, prižgemo luč. Če začnejo čebele po plemenilčku brezglavo begati, še niso pripravljene za postavitev na prosto. Ko se čebele sprimejo in so kot celota ali kot družinica, tedaj tudi začutijo, da nimajo drugega izhoda, kot da se spoprimejo z razmerami in preživijo. Če so čebele v grozdu in jih luč ne moti (ne begajo), jih lahko brez skrbi postavimo na prosto, vendar naredimo to zvečer. Boris Saražin:  Čebelarjeva opravila v AŽ-panju v juniju Boris Seražin – Rakek Ta mesec je čebelarska sezona na vrhuncu. Čebele so poskrbele za prvo točenje medu in najpozneje v prvem delu meseca moramo pridelek pospraviti, potem moramo družine nujno urediti za paše, ki se še obetajo. Velikokrat se zgodi, da začenja mediti smreka, vendar vreme ne dovoljuje donosov. Vreme se po navadi ustali v drugi polovici meseca, tedaj pa se navadno začne gozdno medenje, medita pa tudi lipa in kostanj. Če je vreme primerno, v Sloveniji skoraj ni območja, ki v tem obdobju ne bi medilo. Med medenjem čebele čim manj pregledujem, kajti če je medenje dobro, družine lahko na dan prinesejo tudi več kilogramov medu, dan na katerega pregledam družino, pa je za tisto družino izgubljen. Nekoč se mi je tako zgodilo, da sem med hojevo pašo točil iz čebelnjaka zadnji dan pred nevihto. Tisti dan so čebele iz drugih čebelnjakov prinesle 6 kg medu, iz tega, ki sem ga točil, pa le 1 kg. Od takrat vedno pazim, da ni prav velikih donosov, kadar točim. Še najraje pa točim takrat, kadar sploh ni donosov. V tem času se velikokrat zgodi, da sosedove čebele na drugi lokaciji naberejo dvakrat več kot moje. Glede na to bi jih bilo torej najbolje preseliti, da bi še moje nabrale toliko. Vendar po mojih izkušnjah to ne drži. Lepo vreme je po navadi samo en teden, včasih dva. Po navadi pa dogodki potekajo po določenem scenariju: Ko ugotovim, da je paša drugje boljša, mine že približno teden dni. Če bi jih prepeljal takoj, bi lahko (še zlasti na gozdnih pašah) računal, da bodo čebele normalno nosile šele čez tri dni, če bodo hitro »prijele«, ali morda šele čez sedem dni, če se bo to zgodilo bolj počasi. Pri prevozu bi izgubil nekaj čebel, znano pa je, da čebele nekaj dni po prevozu ne nosijo in da je prevoz zanje stresen. Zato je veliko vprašanje, ali se prevoz sredi medenja splača, še posebej, ker tudi na zdajšnjem stojišču vendarle nekaj medi. Glede tega namreč zelo dobesedno velja pregovor »Bolje vrabec v roki kot golob na strehi«, zato se takih hitrih prevozov izogibam, kolikor se le da. In kdaj potem čebele vendarle prepeljem? Po navadi takrat, kadar je pričakovati obdobje slabega vremena. Prevoz v slabem vremenu ima več prednosti. Prvič, ker nikjer ne medi, nič ne izgubim. Ker se je začelo slabo vreme, lahko pričakujem, da bo vir medenja dokončno usahnil. To sicer ne velja za hojo, saj je njeno medenje nekoliko specifično. Drugič, zdaj lahko pričakujem, da bodo na drugem območju začeli mediti drugi viri. Prednost prevoza čebel med slabim vremenom je predvsem na gozdnih pašah ta, da se do ustalitve vremena čebele na območju, na katerega so prepeljane, uletijo in tako ob začetku medenja takoj najdejo vir medičine. Na splošno velja, da lahko čebele pripeljemo na cvetlične paše ob začetku medenja, saj se takoj orientirajo in začnejo nositi medičino. Na gozdne paše pa jih je treba pripeljati vsaj teden dni pred medenjem, ker čebele potrebujejo vsaj teden, da s cvetlične paše preidejo na gozdno. Zato jih po končanem medenju akacije po navadi takoj prepeljem v gozd in jih v nekaj zabojnikih tam pustim celo poletje. Tako so težave z bero veliko manjše, kot če jih vozim iz enega gozda v drugega. Pri tem naj opozorim, da so paše na kostanju, lipi in travnikih cvetlične, razen če nekaj dni po koncu cvetenja lipe začne izločati mano lipova uš. Pa še pomembna izkušnja: tudi če je bila mana na lipi, se čebele po prevozu v gozd izjemno počasi privadijo na jelko kot naslednjo pašo. Večina junijskih in tudi poznejših gozdnih paš se pojavlja na določenem področju vsako leto. Kar mi zelo ustreza saj je treba na vse gozdne paše čakati na stojišču že teden dni pred medenjem. Pri medenju lipe in kostanja pa dolga priprava čebel na pašo ni potrebna. Verjetno je prav, da opišem tudi svoj način točenja medu. To delo opravim v prevoznem čeblenjaku. Ker jih imam več, ni smiselno, da bi imel v vsakem vso opremo za točenje. Tako zjutraj vso potrebno opremo pripeljem k čebelnjaku, po končanem točenju pa vso odpeljem domov. Pri novejših čebelnjakih je v sredini tudi prostor za točilo, tako da ga ob začetku točenja preprosto pritrdim in lahko iztočim vse panje, na da bi ga premikal. Pri starejših pa postavim točilo najprej na eno stran, in ko iztočim polovico panjev, ga premestim še na drugo stran. Pokrovčke odkrivam z nožem s posebnim stojalom in čistilcem za nož. Delo gre hitro od rok, saj večino odkrije nož, tako da ni veliko popravljanja z vilicami. Moje točilo je 12-satno in samoobračalno, dimenzionirano pa je tako, da lahko vse sate enega AŽ-panj točim naenkrat, v času ko drugega pregledujem. Tako sem se organiziral zato, ker sem vedno s težavo našel pomočnike za to delo. Tako sem en panj naprej pregledal, ometel čebele in uredil gnezdo. Potem sem panj zaprl in odkril sate, jih naložil v točilo in sprožil program točenja. Medtem ko je točilo samodejno avtomatsko točilo sem pregledal naslednji panj. Tako sem lahko v dveh dneh sam iztočil zabojnik s 84 panji. Ker tega nikoli nisem maral delati sam, si zdaj najraje priskrbim pomoč in delo je veliko lažje. Več kot enega pomočnika pa ne potrebujem. Iz točila teče med v sod, podstavljen pod čebelnjakom, tako da čebele nimajo možnosti dostopa. Odkar sem uvedel ta način točenja, je delo občutno lažje. Posoda pod točilom, do katere imajo čebele dostop, je namreč kot magnet za rop pri točenju. Druga značilnost mojih zabojnikov pa je, da imajo vsi okna na strehi, in to tako, da stekla nimajo kovinske obrobe. Na ta način narejeno okno čebelam prepreči, da bi med točenjem silile v zabojnik. Zaprt sistem prenosa medu v posodo in okna na strehi mi omogočijo povsem normalno točenje tudi v obdobjih, ko ni paše. Za prevoz medu na prikolico smo naredili poseben voziček, s katerim brez težav naložim med. Drugo delo, ki ga moram narediti konec junija, je narejanje rezervnih družin. Prve naredim že v prvi polovici maja, in to iz družin, ki so bile preslabe za prenos med gospodarske panje. Te družine v prvi tretjini maja napolnijo panj in začnejo rojiti. Ko potegnejo matičnike, njihovo zalego razdelim med prazne panje, tako da dam v vsak panj po en sat z zalego in matičnikom, ki jih takrat res ne manjka. Dobro je, če dodam še en meden sat in nekaj mladih čebel, preostalo pa zapolnim s sati in satnicami. Tako družine pustim, da se matice oprašijo in naredijo nove družine. Odstotek prašenja matic je zelo visok, po mojem zato, ker sočasno odleti na praho veliko matic in jih škodljivci ne morejo toliko uloviti. Če ni kakšne izjemno dobre paše, iz teh družin ne točim (glede na moč teh družinic tega niti ni pričakovati), zato z njimi, ko imajo enkrat matico, nimam do poletnega krmljenja prav nobenega dela. Konec junija ali v sredini julija, ko se končuje paša na kostanju, pregledam narejence, ki sem jih naredil maja, in tistim, ki nimajo matice, še enkrat dodam zalego in mlade čebele ter cepim matičnik. Po pravilu jim moramo v panj dodati toliko satov zalege, kolikor mesecev pozneje jih narejamo. V tem obdobju za odvzemanje čebel za narejanje družin uporabim gospodarske desetsatne AŽ panje, ki jih imam samo za ta namen. V vsakem čebelnjaku imam nekaj 10- ali 11-satnih AŽ-panjev. Tem panjem z izjemo enega sata odvzamem vso zalego in po dva (junija) oz. po tri (julija) premestim v rezervne panje, ki jih prepeljem v drug čebelnjak. Iz tega pa nazaj v prvega pripeljem zalego, ki jo premestim v nove rezervne panje. Tako v dveh ali treh dneh naredim vse rezervne družine, ki jih še potrebujem. Nato po navadi med 6. in 10. dnem dodam zrele matičnike iz dobre vzreje. Če bi jih dodajal prej, obstaja nevarnost, da bi jih čebele ubile, pozneje pa je nevarno, da bi se v družinah iz zasilnih matičnikov izlegle matice. Po navadi ne iščem zasilnih matičnikov in jih tudi ne podiram. V tem obdobju družine niso preveč navdušene nad rojenjem, če niso dovolj močne, pa sploh nimajo takšnih namenov. Upoštevati pa je treba tudi to, da se nova matica izvali kar nekaj dni prej kot druge matice in da je tedaj, ko bi se morala izvaliti druga, že toliko stara, da mora na praho, zato taka družina ne roji. Za narejenje družin vedno uporabljam samo 9 satne rezervne panje kot sem že opisal v enem od prejšnjih nasvetov. Družine se v večjih rezervnih panjih bolje in hitreje razvijejo tako da počasi razmišljam da bi morda morali biti še malo večji. Dvaindvajseti dan po narejanju je družina brez zalege, to je kak dan prej, preden začne zalegati mlada matica, ali kak dan po tem. Ta dan sicer v panju zanesljivo ni nobene pokrite zalege, zato je to idealen dan za zatiranje varoe. Ne glede na to, kaj uporabim za ta namen, je zatiranje skoraj 100-odstotno učinkovito, domala tako kot pozimi. Priporočam zatiranje z oksalno ali mravljinčno kislino, in to samo en dan samo enkrat. Po dodajanju matičnikov narejencev vsaj 14 dni, še bolje tri tedne, ne odpiram. To je čas, ko je v panju mlada matica, ki je neznansko hitra in živčna. Zato bega po satju in jo mimogrede poškodujem. Drugi razlog pa je ta, da dokler matica nima pokrite svoje zalege, ni popolna gospodarica panja. V tem času delajo čebele neumnosti in se lahko zgodi, da je ob pregledu v panju vse v redu, ob vnovičnem pregledu čez teden dni pa veliko matic manjka. To se zgodi zato, ker so se čebele vznemirile in so po pregledu ubile povsem dobro mlado matico, ker je niso prepoznale za svojo. Verjetno k izgubi matic prispeva svoj del tudi dimljenje čebel in s tem sprememba vonja v panju. Zato po navadi družine pregledam šele po treh tednih. Tedaj ugotovim, koliko matic se ni oprašilo, panjem brez matic pa odstranim satje in poskrbim, da se preostale čebele, ki jih ni oprav veliko, preselijo v sosednje panje. Ti panji ostanejo čez zimo prazni. Ker si v čebelarstvu prizadevam ravnati čim bolj ekonomično, sem ugotovil, da je preprosteje, če imam sto panjev več, kot jih potrebujem, samo zato, da mi ni treba narediti kakšnega dodatnega dela. Ker imam rezervnih panjev veliko več mi tako ni treba poskrbeti, da so vsi panji čez zimo naseljeni, s tem pa si za polovico zmanjšam delo pri tej operaciji. Vsak panj, v katerem se matica ni oprašila, zahteva namreč od čebelarja prav toliko dela kot prva naselitev, in če upoštevamo, da se hitro približuje avgust, ko se čebelarska sezona konča, vnovično pozno naseljevanje teh panjev gotovo ni smiselno, saj je tudi učinek zelo negotov. Morda še nekaj besed o gospodarskih družinah. Če je bilo vse normalno, te maja niso rojile in so prinesle kar precej medu. Po prevozu na gozdno pašo se navadno začne obdobje nekoliko slabšega vremena. To je obdobje, ko po navadi nič ne medi in torej tudi rojev ni. Zame je to delovno zelo intenzivno obdobje, saj moram iztočiti med. Po točenju družine nimajo medu, hkrati pa jim dodam kakšno satnico v gnezdo ali obenj, da lahko gradijo. Pri mojih čebelah to povsem zadostuje, da junija ne rojijo. Če imam srečo, se namreč v drugi polovici junija začne gozdna paša, ki seveda zavira rojilno razpoloženje, ob dobrem medenju pa lahko konec junija spet točim. Vprašanje pa je, kako oskrbeti družine, ki so izrojile? Obstaja vrsta posegov, ki jih najdemo v literaturi, zato jih ne bom ponavljal. Kot sem ugotovil, pa večina teh ukrepov zahteva tudi veliko dela, to pa je v mojem čebelarstvu nesprejemljivo. Zato jih saniram samo na en način. Vedno, kadar točim (sicer jih ne pregledujem), dodam v panj brez matice tri sate zalege. Če imam kak matičnik, ji dodam tudi tega, če pa jih ni, ji dodam sat odkrite zalego z jajčeci. Potem jih ne pregledujem do naslednjega točenja. Večina družin na ta način dobi matico, tako da je jeseni naseljena večina panjev. Edina možnost, da bi iz take družine še kaj dobil, je, da zamenjam panj z močno rezervno družino. Glede na to bi moral imeti v rezervi gospodarske panje in ob izrojitvi na to mesto postaviti nov panj. V tem primeru je vprašanje, ali je to delo sploh smiselno. Verjetno vas zanima, zakaj tako vztrajam pri načelu čim manj dela? Dejstvo je, da ne glede na to, kaj naredim za rešitev družine, ta družina v tem letu ne bo prinesla veliko. Preden bo imela mlada matica dovolj pašnih čebel, bo tu avgust in s tem konec sezone. Torej je brez pomena vlagati veliko dela v take družine. Zato izrojene družine ne ojačujem z rezervnimi družinami Medtem se rezervne družine do zime brez truda in odvečnih stroškov okrepijo in uspešno prezimijo. Kakovost matic v teh družinah preverim spomladi, pred ureditvijo družin za pašo v gospodarskih panjih. Moje poglavitno merilo pri spomladanskem usposabljanju čebelnjaka za prevoz na pašo pa ni starost matice, temveč moč družine. Prazne panje, spomladi naselim z močnimi rezervnimi družinami. V mojem zabojniku ni prostora za matice – ne glede na njihovo starost, ki spomladi ne naredijo močne družine. Rezervne družine v čebelnjaku bolje prezimujejo in jih lažje selekcioniram spomladi kot jeseni. Poleg tega poleti zelo težko dodajam rezervne družine v gospodarske panje, prav tako pa pri tem opravilu niso izključene izgube matic. Morda še nekaj besed o moči družin. Verjetno ste do zdaj že ugotovili, da nikoli ne delam rezervnih družin iz »preveč« zalege v gospodarskih panjih. Po mojem namreč v teh panjih nikoli ni preveč zalege in nikoli preveč čebel, če jih pravilno uporabim in če uporabim tudi prave čebelarske ukrepe. Dejstvo je, da med dobro pašo družin ne pregledujem, torej jim ne širim prostora za zalego. Posledica tega so družine z manj zalege in nekaj več medu. Kot je znano, potrebuje družina za vsak sat zalege sat medu. Edina premestitev zalege je morda iz rezervnih družin v gospodarske, tega pa se izogibam, ker je s tem zelo veliko dela.Panj, v katerem bodo matičniki do izvalitve, naj bo torej optimalno preskrbljen. Najbolje je, če je tak panj brezmatičen, vendar mora biti v njem dovolj zalege, sicer čebele ne vzdržujejo pravilne temperature. Zapišimo si datum valitve. Če smo prej izločili prezgodaj pokrite matičnike, bo datum valitve točno enajsti ali dvanajsti dan po cepljenju. Če hočemo uporabiti matičnike, jih moramo odvzeti deseti dan po cepljenju, vendar jih ne uporabimo v plemenilčkih, prašilčkih ali panjih brez zalege. Matičniki tudi niso primerni za uporabo pri nasipanju plemenilčkov, za ta namen uporabimo neoplojene matice. Tudi v teh matičnikih je še vedno potrebna stalna temperatura. Sicer niso toliko občutljivi, vendar se izogibajmo vsem dejavnikom tveganja. Matičniki so primerni za uporabo povsod, kjer je zalega, saj je temperatura tam optimalna. Sam nerad uporabim matičnik, ker še vedno ne vem, kakšna bo matica, ki se bo izvalila iz njega! Izločim vse matice, katerih velikost ne ustreza, preostale označim, jih pustim še 2-3 dni v inkubatorju in jih šele potem dodam v plemenilčke. To je druga selekcija in zdaj bi morali dati na praho res samo najboljše. Če je vreme ugodno, bo mlada matica začela zalegati po približno desetih do štirinajstih dneh po sprejetju v plemenilčku. Pitalnik mora biti poln pogače, v nasprotnem matica nerada začne zalegati. Vsekakor bomo nekaj matic izgubili tudi na prahi; včasih je ta odstotek zelo velik in temu primerno tudi razočaranje. Vendar dobimo tudi veliko kakovostnih matic, in če postorimo vse potrebno, da sploh pokažejo, kaj zmorejo, bomo dosegli želeni cilj.

Zbral in pripravil: Dario Renko