Nasveti November

– zapažitev panjev
– skrb za mir na čebelnjaku
– pregled in sortiranje satja
– kuhanje voščin

Smo v mesecu novembru, ko pritisnejo že prvi mrazi. Naše čebele se stiskajo v zimsko gručo. V to jih sili vedno nižja temperatura izven panja. Takoj ko se ta zniža izpod 15° C se začno čebele zbirati v zimsko gručo in tudi vse manj izletavajo. V tem času nimajo potrebe za vodo, niti narava ne daje več izvorov hrane. Temperatura v notranjosti gnezda ne presega 28° C, pa tudi poraba hrane pade izpod 1 kg. Vse življenje v panju je pred zimskim mirovanjem.

Čebelje družine so brez zalege in imajo le še rahle izlete ob sončnih dnevih. Pri izletih iznašajo prve mrtvice in sušijo zadnjo vlago iz panjev. Bolj ko je mrzlo, tem tesneje se čebelja družina stisne v gručo. Čebele ustvarjajo toploto z jemanjem hrane in dregetanjem mišic. V gnezdu se izmenjujejo od znotraj navzven, tako da imajo vse možnost za preživetje. V tem mesecu ne posegamo več v gnezdo in skrbimo da imajo čebele čim več miru.

Če imamo pred stojiščem travo je priporočljivo, da jo prekopljemo. S tem pokrijemo vse odmrle čebele, obenem pa zakrijemo vse izvore bolezni, od katerih je najpogostejša nosema

V hladnem novemberskem vremenu začnemo taliti oz. kuhati staro izločeno satje. Časa imamo sedaj dovolj, pa tudi čebele nas ne bodo več motile kakor v prejšnjih mesecih . Dobljene voščene kolače zamenjamo za satnice, katere bodo na hladnem počakale do spomladi ko jih bomo uporabili.. Lepo mlado satje in rumen vosek sta prvi pogoj za uspešno čebelarjenje, hkrati pa tudi čebelarjevo ogledalo.

Satnice začnimo delati iz medenih pokrovčkov in divje gradnje. Na ta način lahko pri aktivnem obnavljanju satja v nekaj letih preidemo na satje, ki ne bo obremenjeno z kemičnimi ostanki varoacidov, ki smo jih v preteklosti uporabljali za zatiranje varoj.

Varoja:
Kadar v čebeljih panjih ni več zalege, so vse varoje na čebelah. To je idealen trenutek za temeljito uničenje preostalega števila varoj. Pozno jesensko tretiranje varoj je nujno, če smo ob oktobrski diagnozi ugotovili, da je v družini preveliko število varoj. Ker le redko kateri čebelarji oktobra izvajajo natančno diagnozo, je priporočljivo izvajati pozno jesensko zatiranje varoj pri vseh čebeljih družinah. Za ta postopek imamo več možnosti in sredstev.

Pozno jesensko zatiranje varoj je uspešno, če odpade malo število varoj. To pomeni, da je v čebelji družini malo čebel poškodovanih od varoj. Če je ob tretiranju odpadle veliko število varoj, je to slabo znamenje, saj je v čebelji družini veliko število invalidov. To je zelo slaba popotnica za naslednje čebelarsko leto in dokaz da je bil čebelar v prejšnjih akcijah premalo uspešen. Novembra te napake ni mogoče popraviti, saj ne obstaja sredstvo, ki bi zacelilo rano invalidni čebeli.

Avtor: Vlado Auguštin

Pa še to: Čeprav je koledarsko še jesen, je november lahko že zelo mrzel. Ker pri čebelah ta mesec nimamo veliko dela, bom opravila opisal bolj na kratko, več besed pa bom namenil mojim pogledom na nekatere aktualne čebelarske probleme in težave našega čebelarstva, ki so pomembni tudi za uspešno čebelarjenje. Naše aktivno čebelarsko delo pri čebelah je končano, ostane nam samo še zimsko zatiranje varoj, paženje, če ga še nismo opravili, in preverjanje prezimovanja čebeljih družin. Za zatiranje varoj lahko ta mesec uporabimo oksalno kislino po načinu kapanja, torej je edini način, ki ga v zvezi z zatiranjem varoe omenja Doktrina ČZS. Nekateri večji čebelarji dajejo prednost tako imenovani termosublimaciji oksalne kisline, ker je delo hitreje opravljeno in ni treba odpirati panjev. Stroka bi morala glede načina uporabe oksalne kisline reči bobu bob, saj zdaj po mojem mnenju na področju zatiranja varoe vlada anarhija, še zlasti, če upoštevamo, da v Sloveniji za ta namen nista registrirani niti mravljinčna niti oksalna kislina. To naj velja kot majhno opozorilo čebelarjem ter povod za razmišljanje pristojnim institucijam. Se pa v zadnjem času? in to je tudi skrajni čas? nekaj premika na tem področju. Upam, da bodo kmalu registrirani tudi alternativni pripravki za zatiranje varoe, tako da bo urejeno tudi to področje.
Številni čebelarji, s katerimi sem se pogovarjal, so menili, da bi morali imeti veterinarji NVI evidenco za vsak panj oziroma vsako čebeljo družino, tudi za neprevaževalce, in za način zdravljenja. Kmetijska in veterinarska inšpekcija po večini tudi ne delujeta enotno ali pa kompetence prelagata ena na drugo, zato je na tem področju še veliko stvari, ki jih bodo morale te institucije urediti. Vsekakor bi bilo treba poostriti nadzor nad prodajo kemičnih sredstev za zaščito rastlin ter uvesti evidenco in kompetenco, kdo lahko ta sredstva uporablja in kupuje, prav tako pa tudi količino, ki jo glede na površine, za katere ta sredstva potrebuje, lahko kupuje. Seveda vsi inšpektorji in vse območne enote niso enako nezainteresirane za ta del problematike, sam pa menim, da bi morale te službe čim hitreje sesti za isto mizo in se dogovoriti za enoten nastop ob morebitni zastrupitvi čebel. Po pričakovanjih številnih čebelarjev bi morala kmetijska inšpekcija ob sumu, da gre za zastrupitev čebel:
– priti na kraj dogodka skupaj z veterinarskim inšpektorjem in veterinarjem, pristojnim za zdravstveno varstvo čebel na določenem območju;
– odvzeti vzorce in protivzorce čebel, zemlje in rastlin ter jih poslati pristojnim laboratorijem v analizo;
– ugotoviti povzročitelja zastrupitve in tega ustrezno kaznovati;
– začeti postopek za povračilo škode oškodovancu.

Doslej česa takega nisem doživel, saj je po navadi prvo inšpektorjevo vprašanje, kdo in s katerim sredstvom je škropil, potem pa sledi še vprašanje, kdo bo potrebne analize plačal. Inšpektorji, ki nam zastavljajo takšna vprašanja, nam bore malo koristijo. Vsekakor bomo morali čebelarji imeti ob prihodih inšpektorjev boljšo evidenco o zdravljenjih čebel, to pa moramo čebelarji urediti predvsem sami. Prav tako nam uradni zaznamek pristojnega veterinarja, kadar zastrupljene čebelje družine ne odmrejo, ampak samo oslabijo, ne pomaga dosti. V tem primeru je sanacija prepuščena čebelarju samemu, prav tako pa ne dobi nikakršnega povračila za škodo zaradi manjšega pridelka. Veterinar za zdravstveno varstvo čebel je tudi edini, ki se v tem primeru odzove na čebelarjev klic, in naredi, kar je v njegovi moči. Pojavljajo se tudi številna nova žarišča hude gnilobe, to pa dokazuje, da je kontrola na terenu premalo obsežna. Tudi čebelarji sami moramo vsak sum prijaviti, ne pa ga prikrivati in s tem ogrožati drugih čebelarjev. Drugo poglavje je obveščanje čebelarjev o takih “žariščih”. Tudi na tem področju bo moral NVI narediti odločnejše korake, saj si zdaj le s težavo priskrbi ustrezne podatke. Nekateri celo zagovarjajo, da bi teh podatkov ne smeli javno objavljati. Vendar, komu bodo potem sploh koristili? Računalniki v čebelarstvu Kot sem obljubil v začetku leta, bom letos posebno pozornost namenil tudi uporabi računalnika v čebelarstvu, posebej za vodenje panjskih kartic. Celo sezono sem uporabljal izključno prenosni računalnik in nemški čebelarski program STOCKI 3.0. Sam vnos podatkov je potekal brez težav, preglednost nad vsako družino pa je občutno boljša oz. hitrejša, kot pri branju zapiskov na papirju. Prednost uporabe računalnika je v tem, da lahko za vsak panj posebej opravimo povprečen izračun mirnosti na satju, agresivnosti čebel, zalog cvetnega prahu in medu ter oceno o poapneli zalegi. Program omogoča še veliko več zapiskov, na primer količino medu na panj in količino dodane hrane, zatiranje proti varoi (čas, sredstvo, količina, način zatiranja), skratka, možnosti je zelo veliko. Baza podatkov je neprecenljive vrednosti za vsakega čebelarja, še zlasti za vzrejevalce matic, saj zdaj vodimo še rejsko knjigo. Vsekakor je mogoče vse podatke natisniti oziroma jih prenesti v določeno tekstovno obliko. Računalniški zapis omogoča zelo dobro sledljivost podatkov, seveda, če so vsi tudi evidentirani. Vsekakor bo potrebnih nekaj let, da bo zbrana velika količina podatkov, na podlagi katerih bo mogoča sledljivost vseh matic za nazaj, to pa bo omogočalo tudi natančnejšo odbiro matičarjev. Program prav tako omogoča grafični prikaz gibanja tehtnice na posameznih pasiščih, to pa nam je v veliko pomoč za vodenje statistik pasišča. Žal nam letos pašne oziroma vremenske razmere niso bile naklonjene, vsaj v Prekmurju ne, in take statistike si osebno ne želim kaj hitro. Enako lahko pogledamo grafični prikaz ocenjevalnih meril 3D za mirnost na satju, agresivnost, moč družine, rojivost, zaloge cvetnega prahu, poapnelost in napadenost z varoo za vsako družino, ki jo vodimo v programu. Za uporabo programa STOCKI 3.0 pa je treba dobro poznati nemški jezik, saj ga je mogoče kupiti le v tem jeziku. Deluje v okolju Windows 3.1 ali v višjih okoljih. Ta program je sistemsko zelo nezahteven, glede na to pa je primeren tudi za uporabo na starih prenosnih računalnikih, ki jih za druge namene ne moremo več uporabljati. Program vsebuje tudi vmesnik za varnostno kopiranje podatkov, tako da jih lahko ob morebitni okvari računalnika ali kakršni koli napaki sistema preprosto obnovimo.

Kot je znano, je na trgu tudi računalniški program Čebelar 1.0, ki ga je razvil programer Valter Bratkovič in ga še v razvojni fazi predstavil letos v Celju. Sam sem preizkusil poskusno različico programa, zato lahko potrdim, da je program dober, saj je zelo stabilen in dobro deluje v okoljih Windows. Program je v slovenskem jeziku, to pa nam precej olajša delo z vsemi operacijami, ki jih ponuja. Po mojem mnenju je primeren za uporabo v naših čebelarstvih, vprašanje pa je seveda, če se finančno splača. Poskusno različico programa najdete na: www.vb-informatika.si/novice.htm in jo lahko prenesete ter namestite v svoj računalnik. Po izteku poskusne dobe bo treba avtorju plačati, sicer program ne bo več deloval. G. Valter Bratkovič je sicer tudi član foruma slovenski-cebelarji, tako da ga lahko osebno vprašate o vseh morebitnih nejasnostih.
Drugi računalniški program za čebelarje, ki ga je mogoče najti na trgu, je Bidata, ki ga je razvil programer Jorn Johnson iz Švedske. Program ima možnost večjezične podpore, med drugim tudi slovenščine. Tudi ta programer je član foruma slovenski-cebelarji in tudi njega lahko vprašate kar koli v zvezi z uporabo programa, vendar, seveda, v angleškem jeziku. Program sem preizkusil tudi sam, vendar za zdaj še ne dovolj natančno, da bi ga lahko tudi konkretneje ocenil. Za podrobno testiranje mi je, žal, zmanjkalo časa, vendar upam, da mi bo prihodnjo čebelarsko sezono uspelo nadaljevati zastavljeno delo. Program najdete na http://www.apimo.dk.

Objavil: Čebelarstvo Bedek