Nasveti Avgust

– hranjenje čebel za zimo
– zagotovitev pomlajevalne paše
– preprečevanje ropa

Komaj smo letos dobro pričeli čebelariti, že je tu mesec avgust, ko se čebele začnejo resno nagibati k skrajni varčnosti – začetek novega čebelarskega leta je že tu. Z naravo, ki se polagoma pripravlja k mirovanju tudi čebele ne morejo izostajati. Avgust je za čebelarja izredno pomemben mesec, kajti čebele je potrebno pripraviti na naslednje leto. Čebele rojene v jesenski dobi ostanejo v panjih do zgodnje pomladi, zato moramo paziti da bo sedanji rod čebel vzrejen ob dobri beljakovinski krmi.

Čebele in vsi drugi mrzlokrvci skladiščijo za zimo beljakovine v notranjosti svojih teles. Te beljakovine varujejo čebelo pred boleznimi in so osnova za proizvodnjo mlečka, ki je potreben za ustvarjanje mladega rodu v zgodnji pomladi. Čebelarji, ki imajo v okolici čebelnjaka kostanjeve gozdove, imajo veliko večjo prednost pred čebelarji, ki te paše ne izkoriščajo. Na kostanjevi paši čebele naberejo veliko peloda, ki je osnovni pogoj za dobro prezimovanje in za razvoj čebeljih družin pomladi naslednjega leta.

Meseca avgusta je že čas za zimsko krmljenje čebel. Čebelarji pogosto rajši počakajo na konec poletne vročine in krmijo čebele šele septembra. Veliko boljše je, če čebele že avgusta nakrmimo s sladkornim sirupom v obrnjenih vedrih z navrtanimi luknjami v pokrovu. Poskrbimo da bo konec avgusta v panjih vsaj 15 kg zimske zaloge hrane.

S krmljenjem družin takoj po končani paši dosežemo več ciljev:
• Z dodajanjem hrane ustvarimo med čebelami občutek, da paša še traja, zato čebele obilno krmijo matico, ki še naprej zalega. Obseg zaleganja se zmanjšuje že zaradi naravnih pogojev in poteka počasi in ne skokovito, kar se zgodi če čebel ne krmimo.
• Pri predelavi sladkorja v med čebele potrošijo precej energije in oslabijo. Lahko rečemo da se hitrejše starajo. Z zgodnjim krmljenjem izkoristimo vse pašne čebele, ki jih je še precej v panjih in ki bi odmrle že pred zimo. Zaradi njih z temi opravili manj obremenjujemo mlajše zimske čebele in tako dosežemo, da pričakajo zimo malo ali skoraj nič iztrošene. Mlade čebele so zaradi tega bolj odporne, lažje kljubujejo zimskim tegobam in njihova življenjska doba je daljša

Pri avgustovskem krmljenju družin , moramo biti zelo previdni, kajti včasih že malenkost lahko povzroči rop, zaradi česar lahko nastane velika škoda. V kolikor pride do pojava ropa, je navadno čebelar povzročitelj tega. Vzrokov je lahko več: od razlitja sladkorne tekočine do nepotrebnega brskanja po čebelji družini. Ob nastanku ropa je potrebno takoj končati vsako delo pri čebelah, močnejšim družinam pripreti žrela, slabše družine pa prepeljati na rezervno stojišče.

Varoja:
Po zatiranju varoj, ki smo ga izvedli konec julija, moramo tudi konec avgusta pristopiti k temu opravilu. Število varoj moramo še v aktivni dobi zmanjšati na najmanjšo možno mero in tako preprečiti prezimovanje čebel invalidov. Na zimsko zatiranje varoj se ne smemo zanašati, ker je lahko prepozno. Varoje tretiramo s mravljično kislinoali s timolom.

Da bo zatiranje čim bolj uspešno, priporočam, da v okviru društva ali regije izdelate načrt zatiranja, nato pa kontrolirano izvajate akcije zatiranja. To vodi k samostonosti, uspešnosti in zadovoljstvu čebelarjev.

Avtor: Vlado Auguštin

Opravila v panju – Julij/Avgust

  julij je mesec, v katerem prehajamo v sklepno fazo našega čebelarskega leta. Začenja se torej čebelarsko “novo leto”. Kakor bomo zdaj družine pripravili na zazimitev, tako bodo tudi prezimile. Zato slabiče raje združimo, saj se nam teh družin ne splača pripravljati na zazimitev, ker je skoraj ni verjetno, da bi tudi prezimile.

Pri delu s čebelami bomo morali biti zdaj previdnejši. Čebele se začnejo pripravljati na zimo, s tem pa oživi tudi njihov roparski nagon. Skoraj neverjetno je, kako se lahko te naše drobne ljubljenke spremenijo v nasilne roparice. Usodna je lahko vsaka, tudi najmanjša čebelarjeva neprevidnost, saj rop lahko izzovemo mimogrede, preprečimo pa ga je zelo težko. Z g. Pankerjem sva imela nekaj let družine skupaj na moji parceli, tako da je bilo v premeru 100 metrov več kot 250 AŽ-panjev, kljub temu pa se nikoli niso ropale. Če bomo poskrbeli za pravilno oskrbo družin, bomo imeli tudi precej manj težav. Pravilno oskrbovane družine ne kažejo roparskega nagona, če pa jih prepustimo njihovi lastni iznajdljivosti, si bomo nakopali veliko težav. Roparice ne odnašajo oziroma ne prinašajo samo medu, ampak tudi vse bolezni iz bližnjih čebelnjakov. Pritegnile bodo varoe, saj bodo tarča roparic najprej slabiči, prav take družine pa so velik problem. Ropanje je zelo težko preprečiti, še zlasti, če ga ne ugotovimo takoj, kajti te čebele so izjemno napadalne in si dobesedno izsilijo vstop v panj. Tarča napada so najprej slabše družine in družine s slabim obrambnim nagonom. Skoraj za vsak rop je odgovoren čebelar sam, saj ga izzove s svojim nepravilnim ravnanjem. Če pušča satje na dosegu čebel, če razliva sladkorno raztopino v okolici panjev in če prezgodaj napolni pitalnike, utegnejo biti posledice katastrofalne. Tudi čebelnjaka ne puščajmo odprtega, saj čebele takoj začnejo stikati po njem, pa tudi če ima omara, v kateri shranjujemo satje, kakšno odprtino, jo bodo čebele zlahka našle. Dodajanje medenih satov slabšim družinam ali celo naselitev panjev z rezervnimi družinami je v tem času lahko usodno. Vsaka družina, ki jo pregledamo, potrebuje 24 ur, da se normalizira, do tedaj pa je zbegana in kot taka tarča napada, še zlasti, če čebele naseljujemo ali preseljujemo iz panja v panj. Zato tovrstna opravila v tem obdobju niso primerna, če pa se jim ne moremo izogniti, moramo ravnati zelo previdno. Ropanje najlaže opazimo po pospešenem izletavanju čebel iz napadenih in iz tistih panjev, iz katerih so roparice. Najbolj opazno je to zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko preostale družine mirujejo, zato je to zanesljiv znak, da je nekaj narobe. Ni nujno, da so roparice tuje čebele, lahko so tudi naše, v vsakem primeru pa je treba ugotoviti, čigave so.Preprosta metoda: čebele, ki vdirajo v določen panj, posipamo z moko in opazujemo, kam bodo letele! Videli bomo, ali se vračajo v katerega od naših panjev ali v “sosedovega” in poiskali rešitev. V tem primeru je napadeni panj ali celo vse panje najbolje premestiti. Če odpeljemo samo napadenega, se roparice preusmerijo v sosednjega, zato moramo vsa žrela zožiti na širino ene do dveh čebel, saj jim bomo le tako omogočili uspešno obrambo. V začetni fazi ropa bo zadostovalo, če bomo zožali žrelo in predenj postavili steklo. Čebele iz domačega panja znajo steklo zaobiti, roparice pa se zaletavajo vanj, zato je v takih primerih to dokaj učinkovit pripomoček. Če panjev ne moremo odpeljati na rezervno lokacijo, moramo poleg ožanja in namestitve stekla čebele tudi nekoliko poškropiti z vodo, saj tudi to preprečuje vdor roparic. Če so čebele določeno družino že izropale, panj zapremo in morebitno zalego dodamo močnim družinam. Panj izpraznimo in očistimo, vendar ga ne naselimo z novo družino, prav tako pa na njegovo mesto ne postavimo drugega, ker se bodo roparice vrnile. To opravilo naj počaka na spomladanske mesece, saj takrat ne bo več težav, zdaj pa bi bil tarča napadalk tudi drug panj na tem mestu.

Delo pri čebelah

Če smo čebele prepeljali na gozdno pašo, pazimo na morebiten vnos mane, ki bi lahko kristalizirala. Iztočimo med ter presodimo stanje družin in kakovost matic. Vsem družinam, ki so občutno oslabele, je najprimerneje dodati rezervne družine ali vsaj urediti gnezdo in jim dodati mlado oplojeno matico. Vsekakor je pametno, če čebele vsaj do 20. avgusta prepeljemo domov. Vsi, ki čebele prepeljejo na pozne paše, imajo (ali bi morali imeti) zadostno število rezervnih družin za uspešno sanacijo družin.

Te družinice bi morale biti nakrmljene in očiščene varoj, preden jih naselimo v gospodarske družine, ki jim moramo odvzeti matice. Ko se vrnemo s pozne paše, ob odvzemu matic odprimo preostanek pokrite zalege, ki je v panju. Čebele bodo odstranile zalego, s tem pa bodo na plan prišle tudi vse varoe. Po 24 urah v vseh panjih z enim od registriranih sredstev zatirajmo varoe, potem pa naselimo rezervne družine. Po dodajanju družine samo še dokrmimo in izvedemo še kakšno zatiranje varoj. Ko sem sam prvič prepeljal čebele na gozdno pašo na Pohorje, nisem mogel verjeti, kako so oslabele v primerjavi s tistimi, ki so ostale? doma. Vedel sem, v kaj se spuščam, imel sem rezervne družine, vendar premalo v primerjavi s tistimi na paši, zato sem imel kar nekaj dela, da sem družine znova okrepil. Poleg tega je začel kristalizirati tudi med v satju in je to bila še dodatna težava. Takrat še nisem bil registriran vzrejevalec, matice sem vzrejal le za svoje potrebe, zato mi sanacija družin ni vzela preveč časa. Zdaj se z gozdne paše vračam najpozneje do 10. avgusta. Takrat tudi pregledam vse družine in jim sproti odvzamem matice, ki se niso izkazale (ne glede na starost)! Podpovprečnim družinam dodam rezervne družine z mladimi maticami, tistim, ki so le nekoliko oslabele, pa samo zamenjam matice. Poznamo več načinov zamenjave matic, vendar sam uporabljam dva. Pri prvem načinu ob pregledu odvzamem matico in v sredini pustim za sat prostora. Čez 24 ur dodam mlado oplojeno matico s celim AŽ-satom. Doslej je bila vsaka zamenjava, ki sem jo izvedel na ta način, uspešna. Za zamenjavo matic po vrnitvi z gozdne paše vedno prihranim plemenilčke na en AŽ-sat. Matice zalegajo dlje časa in so tako tudi raje sprejete, po združitvi pa mlada matica glede na pridobljen prostor zalega s polno vnemo. Podobno izvedem zamenjavo s petsatnimi rezervnimi družinami, vendar namesto da bi ob pregledu naredil za en sat prostora, ga naredim za pet satov. Čez 24 ur dodam družinico neposredno v plodišče, in to brez kakršnega koli ločevanja s časopisnim papirjem. Vse družinice za dodajanje so z rezervnega stojišča, ki je oddaljeno več kot 5 km. Za vse, ki bi se lotili tega načina zamenjave matic, naj povem, da ne vem, kakšen bi bil rezultat z družino z istega stojišča! Ob tem zadnjem posegu v družine očistimo podnice, saj bomo tja vstavljali testne vložke. Če bomo spremljali naravni odpad varoj, jih lahko vstavljamo tudi sproti. Sam ne spremljam naravnega odpada varoj, ker po mojih ugotovitvah ta ni dovolj zanesljiv kazalec stanja okuženosti družine. Ob zatiranju tega zajedavca vedno vsaj desetim družinam tako na prevozni enoti kot tudi v čebelnjaku vstavim testne vložke, tik preden vnesem sredstvo za zatiranje. Po 24-48 urah odvzamem testne vložke in preštejem odpadle varoe. 
Za preverjanje odpadlih varoj izberemo družine, v katerih ciklus zaleganja ni bil prekinjen. V teh družinah jih je največ, zato bodo tudi rezultati oprijemljivejši. Družine, ki so rojile, ali tiste, ki smo jim iz kakršnih koli razlogov odvzeli matico, za testiranje niso primerne. Zatiranje varoj ponavljam toliko časa, dokler se število odpadlih varoj ne zmanjša na manj kot 20 v posamezni družini.

Kolikokrat je treba postopek ponoviti, je odvisno od napadenosti družin, ta pa je odvisna od tega, kje so bile čebele med letom. Iz plodišča odstranimo tudi vse nedograjeno satje, saj čebele vanj ne bodo shranile zimske zaloge. Tako satje je neprimerno za prezimovanje in je zgolj ovira v plodišču. Zelo pomemben je dotok hrane v panj, zato družine vsak drugi dan krmim z manjšimi količinami. S tem dosežem zelo dober razvoj in dobro predelavo hrane za zimo. Uporabljam izključno sladkorno raztopino, najprej v razmerju 2 : 1, nato pa povečujem gostoto. Kolikor pozneje krmimo, toliko gostejšo sladkorno raztopino moramo uporabiti. Zdaj je torej treba poskrbeti za naše čebelje družine, kajti če zamudimo, tega ne bomo mogli nadoknaditi. Če imamo čebele oddaljene od doma in jih zato ne moremo krmiti vsak drugi dan, uporabimo pitalnik za počasen odvzem sladkorne raztopine. Nekaj idej je bilo predstavljenih tudi v prejšnjih letnikih Slovenskega čebelarja, najpreprostejša pa bo verjetno uporaba plastičnega vedrca. V medišču odvzamemo toliko satov, da naredimo prostor za vedrce. Najlaže bo to pri čebelarjih, ki čebelarijo s trietažnimi panji, saj lahko eno etažo uporabijo za ta namen. Tudi uporabnikom zaklad bo delo zelo olajšano s Frančičevim pitalnikom. Še enkrat ponavljam in vam polagam na srce: ko stočimo kostanjev med, začnimo družine krmiti, če jih nismo prepeljali hojevo pašo. Zgodi pa se tudi, da hoja ne medi. Seveda moramo družine v tem primeru krmiti, ne pozabimo pa, da potrebujejo tudi vir vode, če tega ni v bližini. Če bomo zdaj odšli na dopust in čebele prepustili samim sebi, potem smo jih dobesedno obsodili na propad. Poskrbimo, da bodo vse družine urejene in med iztočen, šele potem pa se odpravimo na dopust. Če nimamo nikogar, ki bi družine krmil med našo odsotnostjo, moramo nastaviti vedrce, ki bo zadostovalo za 7-10 dni. Z zgodnejšim krmljenjem izrabimo stare pašne čebele, ki bodo hrano dobro predelale. 

Dobro predelana hrana zmanjšuje možnost okužbe z nosemo in je zelo pomemben dejavnik uspešnega prezimovanja. Prav tako ne obremenjujemo mladih dolgoživih zimskih čebel. Kolikor bolj zdrave bodo ob zazimitvi, toliko boljši razvoj lahko pričakujemo spomladi. Cvetnega prahu je v tem obdobju še veliko, zato bodo družine optimalno preskrbljene in temu primerno se bodo tudi pripravile za zimo. Pazimo, da ne dodamo velike količine sladkorne raztopine naenkrat, ker bomo stisnili gnezdo in dosegli nasproten učinek, kot bi želeli. Čebele se bodo zablokirale z hrano, matici bo zmanjkalo prostora za zaleganje in družine bodo oslabele. Sam prezimujem vse družine v plodišču in medišču, torej družin ne omejujem. Tudi trietažni panj prezimujem v vseh treh etažah. Vsi tisti, ki jih prezimujejo samo v plodiščih, morajo biti previdnejši glede dodanih količin zimske zaloge. Sam sem preizkušal tudi prezimovanje samo v plodišču, vendar sem ta način opustil. Družine so se prehitro zablokirale oziroma so se bile zaradi prostora prisiljene omejiti. Zato je zimo pričakalo manj čebel, spomladi pa so bile slabše kot tiste, ki so prezimovale v obeh etažah. Dodaten šok je bil, ko sem nastavil medišče, saj so družine spet potrebovale nekaj časa, da so se prilagodile tej razširitvi. Glede dodajanja hrane je težko reči, kateri način je najboljši. Sam ravnam bolj po občutku: kolikor močnejša je družina, toliko več hrane ji dodam, oziroma nasprotno, kolikor slabša je, toliko manj hrane ji dodam. Družini, ki se bo hitro stiskala in pri kateri bomo opazili slabenje, bo treba odvzeti matico (ne glede na starost) in ji dodati rezervno družinico. Če tega zdaj ne moremo več storiti, si družino označimo in to naredimo spomladi. Take družine seveda niso naš cilj, kajti če zazimimo slabiča, bo taka družina zaostajala tudi spomladi. Ne pozabimo na rezervne družine, saj moramo tudi te pregledati in jih krmiti. Tudi pri teh družinah moramo biti pozorni na količino dodane hrane, saj jim bo prevelika količina prav tako škodovala kot premajhna. Če bo hrane premalo, lahko dodamo meden sat, če je bo preveč, ga odvzemimo in shranimo ter dodajmo praznega. Skrbimo, da bodo družinice čim živahnejše, slabičev ne zazimujmo. Če jih imamo na različnih lokacijah, jih prepeljimo na isto stojišče, saj si bomo s tem olajšali delo. Po 15. juliju ni več omejitev zaradi hruševega ožiga, zato lahko čebele premeščamo brez obvestil in dovoljenj fitosanitarnega inšpektorja. Pospravimo oziroma združujmo vse plemenilčke, sicer bodo tarča napada roparic in tudi os. Ose so velika nadloga in vsako leto mi avgusta uničijo veliko plemenilčkov. Ker jih je preveč, si izsilijo vstop, zlasti v plemenilčke, v katerih so neoplojene matice. Vdirajo tudi v pridobitne panje, zato je okoli čebelnjaka dobro nastaviti nekaj vab, vendar ne preblizu. Idealna za ta namen je navadna 1,5-litrska plastenka z mešanico domačega kisa in piva, v trgovinah pa dobimo tudi posebne vabe za ta namen. Vse satje, ki smo ga odvzeli iz medišč, moramo pravilno shraniti in obvarovati pred veščo. Za ta namen so zelo pripravne stare zamrzovalne skrinje. Dobro je, če satje takoj sortiramo in tistega, ki ga ne nameravamo shraniti, prekuhamo ali damo v kuho, če imamo tako možnost.   Danilo Bedek   Čebelarjeva opravila v AŽ-panju v juliju in avgustu Boris Seražin – Rakek Julija se končuje čebelarska sezona. Z medenjem lipe in kostanja paša v večjem delu Slovenije poneha, s tem pa se konča tudi sezona. Na območjih, na katerih medi hoja, pa lahko paša traja do jeseni. Zato ni mogoče napisati navodil, ki bi veljala za celotno Slovenijo. Po eni strani se približuje izjemno pomembno obdobje leta, ko se je treba odločiti, ali in kako bomo prezimili čebele, po drugi strani pa lahko ukrepi, ki jih moramo opraviti za uspešno prezimitev, poslabšajo kakovost pridelka. V tem sestavku se bom omejil na ravnanje s čebelami, ki nam omogoča dokaj zanesljivo prezimitev močnih družin. Pri točenju kostanja in lipe pazimo, da gnezdo uredimo za zimo. Pri tem opravilu iz gnezda odstranimo satnice, ki niso bile še nikoli zaležene. V gnezdu združimo sate z zalego. Pri tem upoštevamo, kot da so sati, ki so sicer v plodišču polni cvetnega prahu in brez zalege, zaleženi. Te sate matica v nekaj tednih po končani paši znova zaleže. Če pa jih odstranimo iz gnezda, jih družina ne more uporabiti za zalego, zato je ima ustrezno manj. Če se medenje pojavi poleti, lahko med odstranjujemo iz gnezda. Pri tem pa moramo paziti, da čim manj posegamo v gnezdo. Vsako premeščanje zalege v medišče namreč zmanjšuje obseg zalege v panju. Ob brezpašju moramo čebele takoj po točenju nakrmiti z vsaj 10 l sladkorne raztopine. Vsak dan zamude lahko povzroči pojav poapnele zalege. Lačne čebele namreč hranijo svojo zalego veliko slabše kot dobro nahranjene. Pri tem ni odločilen dotok hrane, temveč količina hrane v panju. Zaradi tega to količino vedno dodam hitro. Če medenja ni, potem lahko dodatno avgusta spodbujamo zaleganje z majhnim dotokom hrane, saj to v družini deluje spodbujevalno. Če v vaši okolici poleti ne medi, lahko večino zimske zaloge hrane dodate že avgusta. Po navadi je tedaj tudi obdobje suše, zato moramo poskrbeti, da bo v bližini čebelnjaka dovolj čiste vode. Čebelnjak na tovornjaku lahko za hlajenje panjev na dan porabi do 60 l vode. Če družini primanjkuje vode, ta ne more oskrbovati zalege, ki je ob začetku nove čebelarske sezone poglavitna za prezimovanje. Zimske čebele se začnejo izlegati po 15. avgustu. Ta podatek je zelo zanimiv, ker nam pove, do kdaj moramo v panju zatreti varoe. Ker so čebele 12 dni pred poleganjem pokrite v celicah, moramo varoe zatirati še pred tem datumom. Zatiranje varoj moramo torej izvesti pred 3. avgustom. Torej je čas od točenja medu do 3. avgusta idealen za zatiranje varoj. Poznejše zatiranje je samo še gašenje požara, pri tem pa smo uspešni samo, če imamo veliko srečo in dobro jesensko razvojno pašo. Kako uspešno smo zatirali varoe, nam čebele pokažejo zadnji teden avgusta. V tem tednu namreč lahko preverimo stanje zalege. Če pri zatiranju nismo bili uspešni, je po navadi v panju en, morda tudi dva sata bolj ali manj pokrite zalege, pri kateri je opaziti, da so varoe uničile čebele. Če opazimo tako stanje, smo lahko prepričani, da čebele ne bodo prezimile. Pri tem sploh ni pomembno, koliko čebel je v panju, saj so to po navadi kratkožive poletne čebele, ki bodo do zime, največkrat že oktobra, odmrle. Po končani paši začnejo čebele enkrat julija stikati okoli panjev. V tem obdobju je nujno preprečevanje ropanja. Za ta namen moramo vsako satje, ki bi lahko izzvalo rop, pospraviti v dobro zaprte prostore. Vsekakor satja ni primerno puščati okoli čebelnjaka, da bi ga čebele očistile. Prav tako okoli čebelnjaka ne puščamo medenih pokrovcev. Krmimo samo zvečer, ko se čebele že vrnejo v panj, najbolje pa je, če jih krmimo ponoči. Morebitnim brezmatičnim družinam lahko zdaj še dodamo matice ali jih združimo z dobrimi družinami. Pri tem je treba zelo paziti, da se družini, ki jih združujemo, ne pokoljeta. V tem času je to težavno opravilo. Sam zato brezmatični panj najraje izpraznim in ga šele spomladi naselim z mladim narejencem. Previdni moramo biti tudi pri pregledovanju čebel, saj z vsakim odpiranjem panja lahko povzročimo rop, tega pa je zelo težko ustaviti.  

Čebelarstvo Saražin  
Pripravil: Dario Renko