Veterinarstvo

Za nas in naše čebelice skrbi:

Suzana Skerbiš, dr. vet. med.
Tel.: (05) 6392 077; (041) 645 763

Organiziranost in dejavnost veterinarske službe:
Službe, ki so neposredno povezane s posameznimi dejavnostmi v čebelarstvu, delujejo v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poleg službe za vzrejo in selekcijo kranjske čebele ter službe opazovanja in napovedovanja medenja na podlagi Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/02) delujejo tudi služba za neposredno izvajanje zdravstvenega varstva čebel, raziskovalna dejavnost ter služba za nadzor del v veterinarstvu.

Krovna veterinarska organizacija je VETERINARSKA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE (VURS), ki deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V okviru VURS-a deluje Veterinarska inšpekcija, ki je organizirana v organizacijske enote – območne urade in njihove izpostave. Veterinarska inšpekcija je pristojna za nadzor nad izvajanjem zakonov in podzakonskih aktov s področja veterinarstva, varstva živali pred kužnimi boleznimi, prometa z zdravili, mamili in strupi, ki jih uporabljajo v veterinarski medicini, zdravstvene ustreznosti živil živalskega izvora, higiene proizvodnje mleka, veterinarskih ukrepov v živinoreji in ukrepov za varstvo živali pred mučenjem.

Mesečni veterinarski nasveti

Čebelje bolezni

Tu si lahko preberemo kaj vse pesti naše ljube prijateljice:

Veterinarske ambulante

Iz Veterinarske zbornice Slovenije so nam poslali dogovorjen in usklajen seznam veterinarskih organizacij, ki so se odločile za sodelovanje pri preskrbi z zdravili za varozo v letu 2016.

VETERINARSKA ORGANIZACIJA

ŠT	Naslov	Pošta
1	Veterinarska postaja LJUBLJANA, d.o.o.	Cesta v Mestni log 51 a	1000 LJUBLJANA
2	Veterina Le Marechal, BTC	Bohinjčeva ulica 15	1000 LJUBLJANA
3	DIAGNOZA, d.o.o.	Vodnikova cesta 243	1000 LJUBLJANA
4	veterinarski dom DOMŽALE, d.o.o.	Ihanska cesta 19 a	1230 DOMŽALE
5	Veterina Klinkon, d.o.o.	Bolkova ulica 5 A, HOMEC	1235 RADOMLJE
6	Veterina Klinkon, d.o.o.	Bolkova ulica 5 A, HOMEC	1235 RADOMLJE
7	Veterinarski center Plevnik, PE NOE	Vaška pot 36 a	1235 RADOMLJE
8	Veteri. ambul.MAX, Milan Hrvatin, s.p., Kamnik	Muzejska pot 2	1241 KAMNIK
9	Veterina Kamnik d.o.o.	Perovo 20	1241 KAMNIK
10	Veterinarska ambulanta LJUBLJANA, d.o.o.	Sneberska cesta 111	1260 LJUBLJANA POLJE
11	Veterinarska ambulanta GABER, d.o.o.	Kidričeva cesta 1	1270 LITIJA
12	Veterinarska ambulanta BUBA, d.o.o.	Rožna dolina 5	1290 GROSUPLJE
13	Veteri. ambul.MAX, Milan Hrvatin, s.p., Škofljica	Dolenjska cesta 250	1291 ŠKOFLJICA
14	Veterina dobro Grosuplje, d.o.o.	Ljubljanska cesta 2 b	1295 IVANČNA GORICA
15	Veterinarska postaja RIBNICA, d.o.o.	Lepovče 4	1310 RIBNICA
16	Veterinarska ambulanta DOBREPOLJE	Podpeč 27	1312 VIDEM DOBREPOLJE
17	Veterinarska postaja KOČEVJE, d.o.o.	Roška cesta 4	1330 KOČEVJE
18	LESDOG VET, d.o.o.	Cesta v Log 14	1330 KOČEVJE
19	Veterina BARJE, ambulanta za male živali	Tržaška cesta 479	1351 BREZOVICA
20	Veterinarska postaja VRHNIKA, d.o.o.	Pot v Močilnik 17	1360 VRHNIKA
21	Veterinarski center Mateja Plevnik s.p.	Tovarniška 10	1370 LOGATEC
22	ZASVET, d.o.o.	Izlake 48	1411 IZLAKE
23	Veterinarska bolnica Maribor, d.o.o.	Šentiljska 109	2000 MARIBOR
24	MZ VET, d.o.o.	Pesnica 21 A	2211 PESNICA
25	Veterinarska bolnica LENART, d.o.o.	Gradiška cesta 6	2230 LENART V SLOVENSKIH GORICAH
26	Veterinarska postaja ORMOŽ, d.o.o.	Ljutomerska cesta 25	2270 ORMOŽ
27	V.A. VERNIK	Moškanjci 79	2272 GORIŠNICA
28	Veterinarska ambulanta MAJŠPERK, d.o.o.	Lešje 34	2322 MAJŠPERK
29	KRI-ZA, d.o.o.	Cirkovce 50	2326 CIRKOVCE
30	PRIMAVET, vet. ambul. RAČE, Primož Šušterič s.p.	Ptujska cesta 38	2327 RAČE
31	Veterinarstvo MAGISTRALE, d.o.o.	Gornji trg 32	2344 LOVRENC NA POHORJU
32	Veterinarska postaja RADLJE OB DRAVI, d.o.o.	Koroška cesta 49	2360 RADLJE OB DRAVI
33	Veterinarska postaja DRAVOGRAD, d.o.o.	Otiški vrh 169	2373 ŠENTJANŽ PRI DRAVOGRADU
34	Veterinarska postaja SLOVENJ GRADEC, d.o.o.	Celjska cesta 126	2380 SLOVENJ GRADEC
35	Veterinarska postaja PREVALJE, d.o.o.	Pri postaji 9	2391 PREVALJE
36	Veterinarski center CELJE, d.o.o.	Trnoveljska cesta 1	3000 CELJE
37	Veterinarska postaja KONJICE, d.o.o.	Ob potoku 2 b	3210 SLOVENSKE KONJICE
38	Veterina JAGODIČ, d.o.o.	Dole 9	3230 ŠENTJUR
39	Veterinarstvo ŠENTJUR, d.o.o.	Cesta Leona Dobrotinška 12	3230 ŠENTJUR PRI CELJU
40	Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah, d.o.o.	Rogaška cesta 46	3240 ŠMARJE PRI JELŠAH
41	Veterinarski center KROPEC, d.o.o.	Zgornje Negonje 36 D	3250 ROGAŠKA SLATINA
42	Vet.postaja Šmarje pri Jelšah, PE Rogaška Slatina	Prvomajska ulica 29	3250 ROGAŠKA SLATINA
43	Vet.postaja Šmarje pri Jelšah, PE KOZJE	Kozje 41	3260 KOZJE
44	Veterinarska postaja LAŠKO, d.o.o.	Marija Gradec 36 A	3270 LAŠKO
45	FARMA veterinarska ambulanta, d.o.o.	Podlog v Savinjski dolini 55	3311 ŠEMPETER V SAVINJSKI DOLINI
46	ŠALEŠKA veterina d.o.o.	Cesta talcev 35	3320 VELENJE
47	Veterina MOZIRJE, d.o.o.	Cesta na lepo njivo 10	3330 MOZIRJE
48	Veterinarska praksa Tenetiše, d.o.o.	Tenetiše 80	4204 GOLNIK
49	Veterinarska ambulanta VINKO PRISTOV	Hraše 20 a	4248 LESCE
50	SANOVET, d.o.o.	Murova 1	4270 JESENICE
51	Veterinarska ambulanta GORICA, d.o.o.	Pri Hrastu 18	5000 NOVA GORICA
52	Veterinarska ambulanta TOLMIN, d.o.o.	Trg tigrovcev 1	5220 TOLMIN
53	Veterinarska bolnica VIPAVA, Ivan Princes	Gradiška cesta 10	5271 VIPAVA
54	Veterinarska ambulanta AJDOVŠČINA, d.o.o.	Goriška cesta 48	527O AJDOVŠČINA
55	Veterinarska ambulanta IDRIJA, d.o.o.	Župančičeva 7 A	5280 IDRIJA
56	Veterinarska ambulanta KOPER, d.o.o.	Istrska cesta 13	6000 KOPER
57	Veterinarska ambulanta SEŽANA, d.o.o.	Trg 28 avgusta 3	6210 SEŽANA
58	Veterinarska postaja POSTOJNA, d.o.o.	Gregorčičev drevored 21	6230 POSTOJNA
59	Veterinarska ambulanta ILIRSKA BISTRICA, d.o.o.	Vilharjeva cesta 6	6250 ILIRSKA BISTRICA
60	Veterina NOVO MESTO, d.o.o.	Šmarješka cesta 2	8000 NOVO MESTO
61	Veterinarska ambulanta BUBA, d.o.o., PE Novo mesto	Ljubljanska cesta 27	8000 NOVO MESTO
62	Veterinarska postaja TREBNJE, d.o.o.	Pekel 8	8210 TREBNJE
63	Veterinarska ambulanta REP, Iztok Rep s.p.	Pod gradom 17	8230 MOKRONOG
64	Veterinarska bolnica Brežice, d.o.o.	Prešernova 17/a	8250 BREŽICE
65	ZVC LIPEJ ŠERBEC, d.o.o.	Ulica 11. novembra 43 a	8273 LESKOVEC PRI KRŠKEM
66	Veterinarska postaja BRESTANICA, d.o.o.	Šolska cesta 15	8280 BRESTANICA
67	Veterinarska postaja SEVNICA, d.o.o.	Cesta na Grad 14/a	8290 SEVNICA
68	Belokranjska vet.služba ČRNOMELJ, d.o.o.	Ločka cesta 14 a	8340 ČRNOMELJ
69	VETERINARIA MURSKA SOBOTA, d.o.o.	Markišavska 3	9000 MURSKA SOBOTA
70	Veterinarska ambulanta LJUTOMER, d.o.o.	Razlagova 7	9240 LJUTOMER
71	Vet.ambul. LJUTOMER, d.o.o., PE Boreci	Boreci 6 B	9242 KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU
72	ŠANTL, veterinarska ambulanta d.o.o.	Bolehnečici 4 C	9244 SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI
73	Veterinarska postaja RADGONA, d.o.o.	Partizanska cesta 44	9250 GORNJA RADGONA

VETERINARSKA FAKULTETA Univerze v Ljubljani,
Gerbičeva 60, 1115 Ljubljana
(tel.: (01) 4779 100, faks: (01) 2832 243)

opravlja raziskovalno in specialno diagnostično dejavnost. V okviru
Veterinarske fakultete deluje NACIONALNI VETERINARSKI INŠTITUT. Ta
institucija izvaja naloge, ki jih določa zakon o veterinarstvu, to je
zdravljenje čebel, spremljanje epizootiološkega stanja in klinično
ugotavljanje bolezni čebel, vodenje seznama čebelarjev in čebeljih
družin, priprava programov za preprečevanje in zatiranje čebeljih
bolezni, priprava strokovnih podlag za načrtovanje in sprejemanje
ukrepov v zdravstvenem varstvu čebel, sodelovanje pri uvajanju novih
diagnostičnih metod za ugotavljanje bolezni čebel na terenu, spremljanje
zdravstvenega varstva in izvajanje preventive v vzrejališčih in
plemeniščih matic in čebeljih družin v prometu (izvajanje karantene in
odredbe), organiziranje in vodenje veterinarskega izobraževanja
imetnikov živali.

Enote Nacionalnega veterinarskega inštituta in strokovni delavci na področju zdravstvenega varstva čebel:
Enota za diagnostiko kužnih in drugih bolezni živali
Laboratorij za zdravstveno varstvo čebel, Gerbičeva 60, 1000 Ljubljana
dr. Metka Pislak Ocepek, dr. vet. med.
Tel.: (01) 4779 144

Enota LJUBLJANA, Gerbičeva 60, 1115 Ljubljana
Martina Škof, dr. vet. med.
Tel.: (01) 4779 371; (041) 650 158

Enota MARIBOR, Šentiljska 109, 2000 Maribor
Mag. Vida Lešnik, dr. vet. med.
Tel.: (02) 2524 128; (041) 645 792

Enota NOVO MESTO, Šmarješka c. 2, 8000 Novo mesto
Anita Vraničar - Novak, dr. vet. med.
Tel.: (07) 3324 488; (041) 649 495

Enota NOVA GORICA, Pri hrastu 18, 5000 Nova Gorica
Mag. Ivo Planinc, dr. vet. med.
Tel: (05) 3383 704; (041) 740 805
Suzana Skerbiš, dr. vet. med.
Tel.: (05) 6392 077; (041) 645 763

Enota CELJE, Trnoveljska c. 1, 3000 Celje
Alenka Jurić, dr. vet. med.
Tel.: (03) 5451 031; (041) 900 005

Enota MURSKA SOBOTA, Lendavska c. 27, 9000 Murska Sobota
Lidija Matavž, dr. vet. med.
Tel.: (02) 5348 219; (031) 622 730

Enota KRANJ, Kranjska c. 16, 4202 Naklo
Mag. Mira Jenko - Rogelj, dr. vet. med.
Tel.: (04) 2770 620; (041) 645 769

Huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium) je razširjena kužna in
trdovratna bolezen pokrite čebelje zalege. Povzroča jo sporogena
bakterija Bacillus larvae. Okužene ličinke v pokriti zalegi gnijejo in
odmirajo, zato se v čebelji družini izlega vedno manj čebel, tako da
družina v začetku postopoma, pozneje pa hitro slabi in nazadnje propade.
Povzročitelj se v zunanjem okolju spremeni v zelo odporno sporo, ki ohrani kužnost več desetletij.

Sodeč po Aristotelovih in Plinijevih zapisih so to bolezen poznali že v starem veku. Tudi naš veliki čebelar Anton Janša je priporočal, naj okužene družine spravijo v obliko roja in jih pustijo nekaj časa brez hrane, nato pa jim priskrbijo novo bivališče.
Leta 1904 je White potrdil bakterijski izvor bolezni in jo poimenoval ameriška gniloba, istega leta je to v Švici ugotovil Burri, Massen pa leta 1906 v Nemčiji.

POVZROČITELJ:
Bacillus larvae White je gramsko pozitivna bakterija, gibljiva v
vegetativni obliki, dolga 2 do 5 in široka 0,5 do 0,8 mikrometra. V
neugodnih razmerah vegetativna oblika preide v ovalne spore, velike 0,4
do 0,7 x 1,1 do 1,9 mikrometra.
Spore povzročitelja so izredno odporne proti nizkim in visokim
temperaturam, sončni svetlobi, izsušitvi, normalnim razkužilom in
ostanejo sposobne okužbe v zunanjem okolju več desetletij. Razpršene v
vodi ali medu pri temperaturi 100 °C
se uničijo po 14 minutah. V suhem vročem zraku sterilizatorja pri temperaturi 100 °C spore po osmih urah niso bile uničene.
Temperatura 120 °C jih uniči v nekaj minutah, v vosku pri 120 °C pa v 20
minutah. Na suhem terenu ostanejo vitalne sedem mesecev, v starem satju
ostanejo spore kužne tudi 35 let.
V nekaj urah jih uniči 5 do 10% formalin, 20 % formalin pa v 30 minutah.
V vroči raztopini 10% formalina propadejo spore v treh urah, pod
plamenom spajkalke pa v trenutku. Etilen oksid uniči spore v 15 do 24
urah, ultravijolični in X-žarki pa v 15 minutah.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
Bolezen se širi s sporami, ki pridejo v ličinke s hrano ali z zajedavcem
Varroa jacobsoni. Pri opravilu čebel v panju (hranjenje zalege,
čiščenje celic, odkrivanje in odstranjevanje odmrlih ličink in bub) se
čebele okužijo s sporami in jih prenašajo. Najpogosteje se okužijo
čebele, ki ropajo v sosednjih družinah in po smetnjakih stikajo za
ostanki medu.
Spore se raznašajo z vsemi predmeti, živalmi, ljudmi, ki pridejo v stik s
kuživom. Spore hude gnilobe čebelje zalege po čebelnjaku najpogosteje
raznašajo čebelarji sami (ob premeščanju in menjavanju okuženega satja,
združevanju okuženih družin, hranjenju čebeljih družin z okuženim medom,
cvetnim prahom in s čebelarskim orodjem…).
V panju lahko spore prenaša tudi voščeni molj, Galleria mellonella, ki
se hrani z voskom, s svojimi iztrebki pa širi spore. V. jacobsoni s
sesanjem hemolimfe vnaša bakterije in viruse v ličinke in čebele.
Pripomniti kaže, da na matici in njenih spremljevalkah lahko najdemo
spore, vendar ne v tolikšnem številu, da bi povzročale bolezen. Pač pa
se bolezen širi s satnimi osnovami, izdelanimi iz okuženega voska, ki
niso zadostno toplotno obdelane.
Prenos bolezni je mogoč z roji, ropom, hranjenjem okuženega medu in
prevozom okuženih čebeljih družin na pašo. Okužene družine imajo največ
spor v medu, manj v vosku, še manj pa v cvetnem prahu. Številčno je pred
panji na tleh najmanj ugotovljenih spor.
Za bolezen so dovzetne ličinke v fazi jemanja hrane. Okužijo se skozi
usta. V črevesju se spora preoblikuje v vegetativno obliko. V tej obliki
se bakterije selijo prek črevesja v območje z več kisika, prek tkiv in
hemolimfe ličinke, s tem pa povzročajo septikemijo. Bolezen nastane v
stadiju stegnjene ličinke, ki se spremeni v rumenkastorjavo gmoto. Potek
bolezni je počasen. Ličinke odmrejo po pokritju celic.
Nekatere družine so odpornejše kot druge. Če se pojavi množično
obolenje, opažamo čebelje družine, ki niso obolele. Odpornost naj bi
povzročili tile dejavniki:
* Sposobnost čebel pri zgodnjem odkrivanju okuženih ličink v tistem obdobju, ko se še lahko odstranijo iz celic.
* Sposobnost čebel delavk, da se mehanično rešijo spor. Proventrikul
deluje kot filter in pri odpornih čebelah prepušča večje število spor,
ki prehajajo čez te ovire. Z izločanjem blata zunaj panja se čebele
znebijo izvora okužbe.
* Večja fiziološka odpornost ličink.
* Protibakterijsko delovanje matičnega mlečka.

Za izbruh bolezni je po različnih avtorjih potrebno različno število spor – od nekaj pa vse do 50 milijonov.
Woodrow je ugotovil, da je za ličinko, starejšo od dveh dnevov, za
okužbo potrebnih milijon spor, za tako, ki je stara do 24 ur, pa zadošča
samo deset spor. Ta razlika v odpornosti proti bolezni je odvisna od
starosti ličinke in virulence povzročitelja.

KLINIČNA ZNAMENJA hude gnilobe čebelje zalege so: presledkasta
zalega, celični pokrovčki so vdrti, s temnejšimi lisami posebno v
spodnjem delu, pogosto preluknjani in nagrizeni od čebel, ki hočejo
odstraniti odmrle ličinke.
Takoj ko ličinka odmre, se začnejo spremembe barve in oblike pokrovčkov
celic. Ta ni več izbočen kot pri zdravi zalegi, površina postane neravna
in se vdre. Propadla ličinka se prilepi na notranjo stran pokrovčka in
steno celice. Okužene ličinke zgubijo svojo biserno belo barvo,
postanejo rumenkaste, mlahave in brez leska, nato pa temne lešnikove
barve in gnojno vlečljive konsistence. Če v to maso vtaknemo zobotrebec,
se vleče kot lepilo – to pa je najznačilnejše znamenje bolezni. Ko se
odmrla ličinka osuši zaradi izhlapevanja tekočine, se pojavi krasta, ki
se tesno prilepi na spodnjo steno celice. Značilen vonj povzročajo
hlapne maščobne kisline, ki se zadržujejo na satju. Bolezen najlažje
odkrijemo jeseni, ko se zdrava zalega izleže, ostanejo pa celice, kjer
je zalega odmrla.

UGOTAVLJANJE:
Na podlagi značilnih kliničnih znamenj posumimo na hudo gnilobo čebelje
zalege. Ker se bolezen zatira po zakonu, moramo ob sumu na hudo gnilobo
poklicati pooblaščenega veterinarja, ki vzame vzorec za laboratorijsko
preiskavo.
Vzorec za preiskavo je spremenjena zalega, in to cel sat ali njegov kos,
po možnosti brez medu. Z mikroskopskim pregledom razmaza spremenjene
ličinke inz izolacijo B. larvae na gojišču pa lahko potrdimo diagnozo.
Strokovnjaki se vedno bolj ukvarjajo z ugotavljanjem spor B. larvae v
medu. Ugotavljanje prisotnosti spor v medu utegne biti pomembno pri
zgodnjem odkrivanju hude gnilobe čebelje zalege.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Za zatiranje bolezni je najpomembnejše preprečevanje pojavov kliničnih
znamenj hude gnilobe čebelje zalege, kar dosežemo z zmanjševanjem
števila spor B. larvae v čebelarstvu:
1. Čebelar ne sme obiskovati tujih sumljivih čebelnjakov brez poprejšnje
zaščite (PVC vrečke na obutvi, ki jih po končanem pregledu zavržemo,
ali obutev, ki jo lahko brez škode razkužimo, delovna halja, ki jo
prekuhamo, in uporaba gumiranih rokavic oz. rokavic za enkratno
uporabo).
2. Vzdrževanje higiene v čebelnjaku:
* večkratno umivanje rok z navadnim milom in toplo vodo;
* pred vsakim razkuževanjem čebelarskega pribora in panjev je
najpomembnejše, da temeljito mehanično odstranimo vso nesnago (vosek,
propolis in med), ki jo obvezno sežgemo, da ne pride v stik s čebelami;
* občasno razkuževanje panjev, orodja in čebelnjaka (nerjaveč material –
razen plastike) z vročo 3% raztopino natrijevega ali kalijevega luga;
umetne in rjaveče materiale pomijemo z vročo vodo (70 °C) in detergentom
pod tlakom 20 barov, lesene materiale pa pod tlakom 70 barov.
3. V čebelnjak ne prinašamo ničesar, kar bi bilo lahko okuženo s sporami B. larvae.
* čebeljih družin brez preverjenega zdravstvenega stanja;
* že uporabljenega orodja in opreme, ne da bi oboje prej razkužili;
* medu in pogač z medom brez poprejšnjega pregleda na spore B. larvae,
* satja iz nekontroliranih topilnic voska.
4. Najdene roje za 72 ur postavimo v teman hladen prostor, nato jih pretresemo v razkužen panj na nove satnice.
5. Preprečujemo ropanje čebel.
6. Izogibajmo se postavljanju čebelnjakov blizu odlagališč odpadkov, na katerih so lahko tudi ostanki okuženega medu.
7. Čim pogosteje obnavljamo satje (na tri do štiri leta).
8. Satje iz bolnih oz. sumljivih družin je treba uničiti in ne prestavljati v druge čebelje družine.
9. Vosek topimo pri temperaturi 120 °C 30 minut.
10. Po točenju, če je možno, vračamo iztočeno satje v družino, iz katere je bilo vzeto.
11. Čiščenje satja in orodja ne prepuščamo čebelam.
12. Vsak mesec pregledamo zalego na vsem zaleženem satju.
13. Obvezna registracija čebelarjev in uvajanje vseh čebelarjev
začetnikov z minimalnim temeljnim znanjem o čebelarjenju in kužnih
boleznih čebel.
14. Začetnikom pomagajmo čebelariti z roji, jim ponudimo opremo in panje, ki so zanesljivo razkuženi.
Ob pojavu suma ali kliničnih znamenj hude gnilobe čebelje zalege je
obvezna prijava bolezni pristojni veterinarski službi (laboratorijski
pregled satja in identifikacija povzročitelja), ki nadzira tudi
zdravljenje in zatiranje bolezni. Slabotne in močno okužene družine je
po zakonu treba uničiti neškodljivo za okolico. Postopek je takšen:
pozno zvečer, ko se vse čebele vrnejo v panj, nepredušno zapremo bolne
družine, zažveplamo čebele in zalego. Drugi dan mrtve čebele in satje z
mrtvo zalego in medom zažgemo ter zakopljemo v globoko jamo.

Za razkuževanje okuženih panjev in čebelarskega pribora poleg vroče
raztopine 3 % natrijevega ali kalijevega luga, obžiganja s plamenom
spajkalke lahko uporabljamo tudi gama sevanje s kobaltom -60.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Uredil: Dario Renko

Pohlevna gniloba čebelje zalege, znana tudi kot evropska gniloba, je
kužna bolezen odkrite čebelje zalege. Primarni povzročitelj propadanja
ličink je nesporogena bakterija Melissococcus pluton. Bolna ličinka
spreminja položaj v svoji celici in odmre četrti ali peti dan svoje
starosti. Okužena ličinka postane mlahava, rumenorjavkasto obarvana in
zaudarja, odvisno od prisotnih bakterij. Izbruhi bolezni so
najpogostejši pozno spomladi ali zgodaj poleti, v času hitrega razvoja
čebeljih družin.

POVZROČITELJ evropske gnilobe čebelje zalege je Melissococcus pluton,
gramsko pozitivna bakterija lancetaste oblike, velika 0,5 do 0,7 x 1
mikrometer in ne tvori spor. Pojavlja se posamezno, v različno dolgih
verigah ali skupinah. Prvotno so jo imenovali Streptococcus pluton,
pozneje pa so jo na podlagi 29% vsebnosti gvanina in citozina v njeni
nukleinski kislini uvrstili v rod Melissococcus. Bakterije lahko prežive
zimo na celičnih stenah, v iztrebkih in drobirju na panjski podnici.

Z metodo ELISA lahko bakterijo M. pluton ugotovijo tudi v na videz
zdravih družinah. Na umetnem gojišču je bakterijo težko izolirati, ker
je za rast nujno tekmovanje z drugimi bakterijami.
Pozneje se v razpadajoči masi najpogosteje nahajajo še tele bakterije:
Bacillus alvei, Bacillus laterosporus, Bacillus gracilesporus,
Achromobacter eurydice, Streptococcus apis, Streptococcus faecalis, ki
vplivajo na vonj in konsistenco razpadle čebelje zalege.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
Okužba v čebelji družini se začne, ko ličinka (mlajša od 48 ur) zaužije
hrano, okuženo z bakterijami Melissococcus pluton. Te se živahno
razmnožujejo v srednjem črevesu in ga pri pet dni stari ličinki
napolnijo. Po razkroju peritrofične membrane bakterije prodirajo prek
črevesnega epitela. Ker okužena ličinka porabi več hrane kot zdrava,
čebele hranilke odstranijo take ličinke. Odmrla ličinka, ki ostane v
celici, je najprej kašasta kot zdrob, redko vlečljiva in rumeno do
temnorjavo obarvana gmota. Postopoma se zasuši v krasto, je rahlo
pritrjena in leži na dnu celice, ki jo, v nasprotju z ameriško gnilobo,
lahko odstranimo iz celice.
Čim starejše ličinke se okužijo, tem manj hrane lahko porabijo bakterije
za svoje razmnoževanje. Okužena ličinka se zaradi slabše razvitih
predilnih žlez zaprede v slabotnejši kokon. Bakterije, izločene z
iztrebki ličinke, preden se zabubi, ostanejo kužne še nekaj let, saj jih
nepopolna srajčka bube ne more popolnoma osamiti v t. i. sendvič.
Ličinke matic, trotov in čebel so enako občutljive za pojav evropske
gnilobe. Bolne ličinke v nepokriti zalegi menjajo položaj, konsistenca
postane mlahava, barva pa se spreminja od rumenkaste do rjave, lahko se
celo predčasno izprožijo. Okužene odmrejo v stadiju uvite ličinke v
starosti štirih do petih dni.
Kot povzročitelji bolezni se lahko pojavljajo še druge saprofitske
bakterije, od katerih je odvisen tudi različen vonj odmrle zalege. Zato
na nemškem govornem območju bolezen imenujejo tudi kisla zalega. Po
okužbi z Melissococcus pluton odmrtje ličink največkrat povzroča
sekundarna bakterija, Bacterium eurydice White. Okužba s to bakterijo je
pogostejša poleti, ko je z njo kontaminiran sveže nabran cvetni prah.
Mikroorganizmi v shranjenem cvetnem prahu poginejo že po nekaj dneh. Kot
saprofiti se zadržujejo v črevesju zdravih ličink.
O drugem povzročitelju Bacillus alvei, ki je običajni saprofit odmrlih
ličink, so sprva menili, da povzroča evropsko gnilobo. Spore te
bakterije prežive v družinah vrsto let. Okužba določene čebelje družine
pogosto ostane prikrita. Čebele čistilke iz celic odstranijo odmrle
ličinke, preden so le-te očitno prizadete. Prekinitve nektar-ne paše
zaustavijo rast čebelje družine, pa tudi znamenja bolezni niso tako
očitna. Z obilnejšo glavno pašo se količina zalege povečuje. Hitro
narašča število mladih čebel za hišna opravila. Mnogo okuženih čebeljih
ličink, ki nimajo dovolj mlečka, odmre, preden jih čebele lahko
odkrijejo in odstranijo.
Kot drugotni povzročitelj je pogosta bakterija Streptococcus faecalis,
ki se po seroloških in rastnih značilnostih razlikuje od Melissococcus
pluton. Te bakterije niso normalne prebivalke v čebelji družini, ampak
jih čebele prinašajo iz okolja, kjer so zelo pogoste.
Bolezen se hitreje pokaže v manjših oz. rezervnih čebeljih družinah, ker
se v enakih razmerah številčno povečujejo relativno hitreje kot močne
družine.
Na območjih brez presledkov nektarnih paš, kjer se družine lahko vsako
leto neovirano razvijajo, ostane okužba prikrita. Če pa se bakterije
tako namnožijo, da odmre več zalege, preostali zalegi ostane na voljo
večja količina hrane. Bakterije pa se v propadli masi razmnožujejo
pospešeno.
Evropska gniloba čebelje zalege se v naši državi pojavlja redkeje in ne povzroča večje gospodarske škode.

UGOTAVLJANJE bolezni poteka na podlagi značilnih kliničnih znamenj in laboratorijske ugotovitve povzročitelja.
Za potrditev bolezni moramo vzeti ličinke, mlajše od štirih dni, z
razširjenim in rahlo rumenkastim srednjim črevesom. Iz starejših odmrlih
ličink z razmazom na predmetnem steklu in nasaditvijo suspenzije iz
ličinke ali drugega patogenega materiala na umetno gojišče ne moremo
izolirati M. pluton, ker že prevladujejo drugi mikroorganizmi.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Slabotne družine zažveplamo; okuženo zalego zažgemo ali pretopimo prazno
satje. V trdovratnih primerih si pomagamo s pretresanjem čebel in
razkuževanjem panjev.
Pri lažji obliki okužbe lahko ob dobri paši sama ozdravi večina čebeljih
družin. Ni še poročil o popolni odpornosti prod tej bolezni, čeprav so
različni tipi čebel različno občutljivi za bolezen.
Ob zamenjavi z novo plodno matico je pomembnejša prekinitev zaleganja,
kar poveča število čebel čistilk in krinilk, ki odstranjujejo okužene
ličinke in čistijo celice.
Pri preprečevanju bolezni najprej poskrbimo za močne čebelje družine z
dovolj veliko zalogo hrane. Nikoli ne krmimo cvetnega prahu in medu
neznanega izvora.
Za preprečevanje bolezni pri nas in po svetu množično uporabljajo
antibiotike. Pri tem je treba upoštevati vsa splošna navodila o uporabi
antibiotikov. V 1,5 litra sladkornega sirupa raztopimo en gram
oksitetraciklina ali pol grama streptomicina. Bolni čebelji družini damo
vsak drugi dan po pol litra te zdravilne sladkorne raztopine.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Uredil: Dario Renko

Poapnela zalega je pogojno kužna bolezen pokrite zalege. Značilno
bolezensko znamenje je propadanje pokrite zalege, ki se spremeni v suho
belo ali sivočrno mumificirano ličinko, ki jo imenujemo mumija.
Povzročitelj je zelo razširjen v naravi, poleg tega so spore sposobne
okužbe več desetletij.

Bolezen je prvič opisal Priess leta 1911, povzročitelja pa imenoval
Pericystis alvei. Leta 1955 sta Olive in Spiltoir klasificirala
povzročitelja v rod Ascosphaera. Ker bolezen ni bila razširjena, je bila
dolga leta nezanimiva za znanstvenike in čebelarje. Šele v zadnjih
letih, ko se je poapnela zalega razširila in povzročila ekonomske
izgube, so se raziskovalci po vsem svetu začeli ukvarjati s to
gospodarsko škodljivo boleznijo.

POVZROČITELJ:
Bolezen povzroča plesen Ascosphaera apis. Je heterotalna plesen, ki
tvori moške in ženske spolne hife. Moške in ženske hife s spajanjem
ustvarjajo razplodna telesa ali ciste, ki vsebujejo spore ovalne oblike,
velike 2,3 do 2,5 x 1,6 do 1,8 mikrometra. Spore so sive ali črne
barve. Klinična znamenja bolezni se pojavijo v določenem odstotku po
umetni okužbi s črnimi in z belimi mumijami.
Medonosno čebelo napadajo dve vrsti plesni iz roda Ascosphaera: A. apis
in A. major. Prva, ki je najbolj razširjena, ima premer sporociste 60 do
65 mikrometrov, večja pa je A. major s premerom 130 mikrometrov. A.
major raste pri temperaturi 11 do 25 °C, a najbolje pri temperaturi 20
°C. A. apis raste pri višji temperaturi (od 15 do 37 °C), optimalna je
30 do 35 °C, ki je v pokriti zalegi.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
Poapnela zalega se širi z ovalnimi askosporami. Okužijo se samo ličinke,
ki so najbolj dovzetne v starosti treh do štirih dni. Jajčeca in bube v
nasprotju z ličinkami v laboratorijskih poskusih niso bile dovzetne za
okužbo. Glivica napade tudi trotovsko zalego.
Ličinke se okužijo s hrano. Spore plesni poženejo v srednjem črevesu
ličinke, bife predrejo črevesno steno in v telesni votlini ličinke se
razvije micelij; najprej napolni zadnji del ličinke in se širi v
sprednji del. Micelij preraste povrhnjico ličinke in se na površju
razraste kot bela puhasta prevleka. Ličinke odmrejo v stadiju izprožene
ličinke v že pokriti celici. Čebele se okužijo med odstranjevanjem
odmrlih ličink. Trosi se naselijo v čebeljo medno golšo in črevesni
kanal, od koder jih prenašajo na ličinke ali druge čebele.
Borchert je ugotovil, da čebele, ki se za-letajo v tuje panje, prenašajo
bolezen. Prenos je možen z odraslimi čebelami, odkrito in pokrito
zalego, ki izvira iz okuženih družin. Povzročitelja bolezni lahko s
panja na panj prenaša tudi čebelar z rokami, priborom, zamenjavo satja,
krmljenjem z okuženim medom ali pelodom ter združevanjem šibkejših
čebeljih družin. Veter raznaša trose po čebelnjaku, njegovi okolici in v
naravi.
Širjenje bolezni so pospešili tudi stresni dejavniki, kot so prevozi na
pašo. Bolezen je lahko prepoznavna. Že na žrelu opazimo bele ali črne
mumije. Podnica panja je prekrita z mumijami, posebno v panjih, kjer
čebele manj čistijo. Na satju z zalego so vidne celice, ki so odkrite in
vsebujejo propadle ličinke. Če odkrijemo pokrite celice zalege, najdemo
v njih različne stadije bolezni ličink. Mumije niso pritrjene na
celične stene. Ko stresemo okužen sat, zažvenketa.
Poapnela zalega je pogojna bolezen. Enako število spor povzročitelja
(okoli 60 bilijonov) je v določenih čebeljih družinah povzročilo izbruh
bolezni, v drugih pa ne. Biološko stanje čebelje družine je torej
odločilno za izbruh poapnele zalege. Dejavniki, ki pospešujejo bolezen,
so:
* porušeno razmerje med površino zalege in številom odraslih čebel
* nekontrolirana uporaba antibiotikov; čezmerna uporaba fumagilina pospešuje rast plesni A. apis v čebeljih ličinkah
* napadenost z varoo
* nepravilna uporaba akaricidov
* neredna zamenjava satja
* pomanjkanje svežega dotoka cvetnega prahu in nektarja
* povečana vlaga v panju
* hitre temperaturne spremembe
* pogosti pregledi čebel, posebno ob neugodnem vremenu
* selitve čebel
* večja onesnaženost okolja biološko slabo vpliva na čebeljo družino, ki
se stopnjuje še z vnosom različnih kemičnih snovi v panj.

UGOTAVLJANJE:
Bolezen lahko prepoznamo po kliničnih znamenjih – belih in črnih mumificiranih ličinkah na bradi in podnici panja.
Laboratorijski pregled vzorca opravimo z mikroskopom in gojiščno
preiskavo. Z mikroskopskim pregledom ugotovimo manjše razplodno telo pri
A. apis in večje pri A. major. V notranjosti teh teles so spore.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
v dobrih pašnih in klimatskih razmerah ponavadi pride do samoozdravitve.
Iz čebelje družine odstranimo močno prizadete sate. Poskrbeti moramo za
suho stojišče ter preprečiti vlago in prepih v panjih. Panji naj bodo
rahlo nagnjeni proti sprednji strani, da voda lahko odteka. Takoj po
točenju moramo čebele dohraniti. Skrbeti moramo za močne čebelje družine
in vse odvečno satje odstraniti iz panja. Matice menjamo le s tistimi
iz zdravih čebeljih družin z dobro izraženim čistilnim nagonom.
Pomanjkanje hrane v naravi nadomeščamo z gosto sladkorno raztopino v
razmerju 2 : 1, ki je dajemo po 2 do 3 dl na dan. Medu in cvetnega prahu
iz okuženih družin ne pokladamo čebelam.
Redno razkužujemo dno in panjske brade po vsakokratnem čiščenju mumij z 1 raztopino virkona ali raztopino modre galice.
Za razkuževanje čebelarskega pribora uporabljamo:
* obžiganje in kuhanje (spore uničita v nekaj sekundah)
* temperaturo 80 °C (spore uniči v nekaj minutah)
* VIRKON S (Krka)

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Uredil: Dario Renko

Okamnela zalega je kužna bolezen, za katero obolevajo čebelje ličinke
in odrasle čebele. Je edina čebelja bolezen, za katero lahko zboli tudi
človek, zato jo imenujemo zoonoza.

POVZROČITELJ okamnele zalege je Aspergillus flavus včasih so lahko prisotne
še druge vrste iz rodu Aspergillus. Glivica okuži ličinke s svojimi
mikroskopsko majhnimi trosi (ok. 6 mikrometrov) na isti način kot
povzročitelj poapnele zalege — torej prek ustne odprtine ali skozi kožo.
Ličinke uniči z razraščajočim micelijem, ko je celica pokrita.
V primerjavi s poapnelo zalego so mumije trdno pritrjene v celice in jih je težko odstraniti.
Glivični povzročitelj okamnele zalege je dvospolen in tvori samo eno
vrsto micelija. Poleg nepomembnega spolnega razmnoževanja, ki daje le
malo spor, je pomembnejša nespolna oblika razmnoževanja.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
Enako kot povzročitelj poapnele zalege se lahko gliva prenaša z ene
čebelje družine na drugo z zaletavanjem ali ropom. Seveda lahko razširja
bolezen tudi sam čebelar. Gliva je razširjena prosto v naravi, zemlji
in cvetnem prahu.
Aspergillus flavus lahko okuži čebele v različnih razvojnih stadijih. Večkrat napade zalego, lahko pa tudi odrasle čebele.
Prehod mikoze z zalege na odrasle čebele ni tako redek pojav. Enako kot v
telesu ličinke lahko trosi dozorijo v prebavilih čebele in se
razrastejo v njenem telesu. Okužene odrasle čebele ne morejo leteti,
zapustijo panj, se plazijo pred njim in umrejo precej daleč od njega.
Potem ko se to zgodi, postane telo vedno bolj trdo. Okužene ličinke
lahko odmrejo v katerikoli starosti, večini se to zgodi v času
pokrivanja celic. Ličinka spremeni barvo iz bele v krem. Ko micelij
preraste telo ličinke, postane ta vedno bolj trda, dokler ne otrdi kot
kamen. Telo okamnele ličinke je v začetni fazi sivo, pozneje
sivozelenkasto. Micelij se tako trdno razrašča na steni same celice, da
odrasle čebele ne morejo izvleči odmrle ličinke in je odstraniti.
Aspergiloza je edina čebelja bolezen, ki je nevarna za človeka. Z
vdihavanjem kužnine se človek okuži in to povzroči nadležna vnetja v
nosu, grlu in očeh. V najslabšem primeru se lahko razvije tudi
pljučnica.

UGOTAVLJANJE:
V začetni fazi je okamnelo zalego težko ločiti od drugih bolezni zalege. Mrtva ličinka je v nasprotju s
poapnelo zalego trdno pritrjena na celično steno, ki jo čebele dostikrat
pogrizejo. Ker je bolezen v zakonu, je ob sumu nanjo treba obvezno
obvestiti veterinarsko službo, ki odvzame vzorec satja s spremenjeno
čebeljo zalego ali spremenjene odrasle čebele. Za postavitev diagnoze
sta potrebni gojiščna preiskava in identifikacija povzročitelja.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Zaradi nevarnosti aspergiloze za človeka uničujemo bolne čebelje družine
s sežiganjem. Enako uničimo tudi vse medeno satje iz okuženih družin.
Spore z vdihavanjem povzročajo vnetje sluznic pri ljudeh. Pri delu z
bolnimi družinami si moramo zaščititi usta in nos z vlažno krpo, pogosto
umivati roke z razkužilom in prekuhati oblačila. Čebelnjak in
čebelarski pribor moramo razkužiti z ustreznim sredstvom ali z
obžiganjem.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Uredil: Dario Renko

Varoza je zajedavska bolezen čebelje družine, ki jo povzroča pršica
Varroa jacobsoni Oudemans. Prehranjuje se s hemolimfo razvojnih oblik in
odraslih čebel. Pršico V. jacobsoni so prvič opazili na indijski
čebeli Apis terana v začetku tega stoletja na otoku Java.

Podrobneje jo je opisal in klasificiral Oudemans leta 1904 in jo uvrstil v red Acara. Na medonosni čebeli jo je prvič ugotovil inž. Atsuo Inoue, opisal pa Š. Kitaoka leta 1958 na Japonskem. V azijskem delu Sovjetske zveze je bila prvič opisana varoa na indijski čebeli leta 1950. Od tod se je širila v Evropo. Leta 1979 je bila prvič potrjena tudi v Sloveniji.

POVZROČITELJ je grinja V. jacobsoni, vidna s prostim očesom. Odrasla
samička je dolga 1 do 1,77mm in široka 1,5 do 1,99 mm. Za pršico V.
jacobsoni je značilen spolni dimorfizem. Samci so okroglaste oblike
belosive ali rumenkaste barve in merijo 0,8 do 0,97 x 0,7 do 0,93 mm.
Samičke so rjavordeče barve in ovalne oblike. Telo je dorzoventralno
sploščeno, pokrito s čvrstim hitinskim ščitom. Po vsem telesu ima
hitinske dlačice, s katerimi se oprijema čebeljega telesa.
Gibalni aparat je sestavljen iz štirih parov kratkih nožic. Prvi par nog
rabi za tipanje, na njih je organ za zaznavanje vonja. preostale
uporablja za gibanje. Na spodnji strani vsake nožice ima organ, s
katerim se prisesa na čebelje telo. Odrasla V. jacobsoni je zelo gibčna
in lahko prehaja s čebele na čebelo, ki so vmesne gostiteljice v času,
ko ni zalege. Ko čebela urn-re, jo parazit zapusti. Ustni aparat samice
je grajen tako, da z njim lahko prebode hitinsko opno čebeljega telesa
in sesa hemolimfo, s katero se hranijo vse razvojne oblike in odrasla V.
jacobsoni. Dihalni sistem zajedavca se prilagaja okolju z veliko
koncentracijo CO2, ki je tudi v pokritih celicah satja.
Samci varoe so manjši od samic, okroglasti, s slabotnejšo hitinsko opno
in belosive barve. Mišice žrela so slabo razvite, tako kot ustni aparat,
zato ne morejo sesati hemolimfe. Samce najdemo v čebelji zalegi, kjer
po opravljeni kopulaciji tudi poginejo. Sesalo rabi samcem za prenos
sperme.
Na odraslih čebelah najdemo samo samice na mestih, kjer najlažje pridejo
do hemolimfe. Zadržujejo se med trebušnimi obročki in med telesnimi
zožitvami: na prehodu glave v oprsje in zadek, kjer prebadajo tanko
opno. Spomladi in poleti živijo grinje 2 do 3 meseca, jeseni in pozimi
pa 6 do 8 mesecev. Razvoj V. jacobsoni se začne spomladi s pojavom
čebelje zalege. Samice izležejo v celicah 2 do 5 ali celo do 10 jajčec v
30-urnih presledkih. Jajčeca so mlečno bele barve, ovalne oblike,
velika so 0,6 do 0,67 x 0,41 do 0,5 mm in s tanko opno. Od petih
izleženih jajčec se običajno najprej razvije en samec, nato pa štiri
samice. Celoten razvoj pod pokrovcem traja za samce 5,5 do 6 dni, za
samice 7,5 do 11 dni. V pokriti zalegi pršice spolno dozorijo in se pod
pokrovcem sparijo. Po parjenju samci poginejo, ob izleženju čebele pa
tudi vse nerazvite samice. Odrasle in oplojene samice gredo na mimoidoče
čebele in v 3 do 15 dneh vstopajo v celice z ličinkami. Ta čas
imenujemo prehodno obdobje.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
V. jacobsoni prenesemo s premeščanjem zaleženega satja, z združevanjem
družin. Po čebelnjaku je prenos možen z rojenjem, ropom in zaletavanjem
čebel. Varoza se širi po več kilometrov na mesec v še neokužena območja,
posebno s prevažanjem čebel na pašo. K hitremu širjenju varoze iz
države v državo in med celinami je pripomogla trgovina z živimi
čebelami: roji, čebeljimi družinami in maticami. Število zajedavcev je
odvisno od stopnje razvoja čebelje družine. Najmanj jih je spomladi,
njihovo število se poveča s pojavom trotovske zalege. Grinje napadajo
tudi trote, zlasti njihove razvojne oblike pod pokrovcem, kjer se 4- do
8-krat raje razmnožujejo kot v čebelji zalegi. V aktivni čebelarski
sezoni je največ varoj v zalegi in na mladih čebelah, jeseni pa na
odraslih. Pri dinamiki razmnoževanja varoe moramo poleg stopnje okužbe
in količine trotovske zalege upoštevati več parametrov, ki spremljajo
življenjski ciklus V. jabosoni:
— razmnoževalni ciklus 1,5
— rodovitnost v čebeljih celicah 0,75
— rodovitnost v trotovskih celicah 0,75
— potomstvo v čebeljih celicah 1,5
— potomstvo v trotovskih celicah 2,5
— prehodno obdobje (dni) 6
— čas pokrite zalege (dni) 12
Število varoj v čebelji družini s prisotno zalego se vsak mesec podvoji. Začetna populacija desetih varoj doseže svoj
vrhunec razvoja in propada čebeljih družin tretje leto, če na naravno
razmnoževanje nismo vplivali z akaricidi. Pri tem tudi ni upoštevana
ponovna invazija z varoo iz okoliških čebelnjakov.
Populacija stotih in več prezimljenih varoj se do konca septembra lahko
namnoži na več kot deset tisoč, kar lahko povzroči propad čebelje
družine.
Spremembe, ki jih prizadene zajedavec, so opazne na zalegi in odraslih
čebelah. Klinična znamenja so vidna, ko je napadena vsaka tretja ali
četrta čebela v družini in ko zaostaja razvoj mladih čebel, stare pa
hitro umirajo. Poškodovane čebele težko poletijo in kažejo znamenja
nemira, vrtijo se na mestu, poskušajo leteti, a jim to ne uspeva. Na
travi se preobračajo na hrbet, združujejo se v gruče in nazadnje umrejo.
Varoa zapusti umrlo čebelo in preide na drugega gostitelja.
Močno napadena čebelja družina poskuša zapustiti panj, in če je čebelar
ne zdravi, družina propade. Ena do dve pršici zmanjšata vitalnost
izleglih čebel. Večje število izleglih čebel privede do motenj v razvoju
zalege in videzu mladih čebel; opazimo nepravilno razvite dele teles,
nepravilen položaj kril in manjši zadek. Pri močno napadeni zalegi
ponavadi jeseni najdemo spremembe, podobne hudi gnilobi čebelje zalege.
Ličinke odmrejo že v celicah. Zaradi čiščenja odmrle zalege je zalega
presledkasta in z naluknjanimi pokrovci.
Napadena čebelja družina zimuje nemirno, zato je poraba hrane večja.
Medtem ko pršica sesa hemolimfo, vnaša povzročitelje drugih bolezni, kot
so bakterije in virusi, ki čebelam skrajšujejo življenje.

UGOTAVLJANJE:
Diagnoza je poleti precej enostavna, saj se da parazita hitro opaziti.
Paziti moramo, da varoe ne zamenjamo s čebeljo ušjo, ki spada med
insekte in ima tri pare nog. Pregledamo pokrito čebeljo ali trotovsko
zalego, odrasle čebele ali vzorec drobirja s podnice panja. Pri
ugotavljanju stopnje okužbe se moramo zavedati, da je število in
razpršitev pršic v družini odvisna predvsem od letnega časa. Številčnost
pršic se veča od spomladi do jeseni. Največ zajedavcev se v tem času
zadržuje na zalegi, posebno na trotovski. V pozni jeseni in pozimi pa je
pretežna večina teh na odraslih čebelah.
* Pregled pokrite zalege čebel in trotov v stadiju bube (starost zalege
okrog 18 dni) lahko opravimo v kateremkoli času, ko je zalega v panju.
Na stojišču si izberemo najmanj 10 % družin. V posamezni družini odpremo
50 do 100 celic. Trote ali čebele stresemo na bel papir. Na podlagi
preštetih čebel in odraslih samic varoj izračunamo stopnjo okužbe.
Stopnja okužbe = štev. varoj x 100 štev. čebel
Ocenjevanje kritičnih stopenj okužbe zalege
Mesec apr. maj jun. jul. avg. sept. Kritična
st. (%) 10 10 20 20 30 30

Pri preseganju kritičnih stopenj je treba opraviti zdravljenje čebelje družine v najkrajšem možnem času.
* Pregled čebel delavk ni omejen na določen čas. Pregledujemo čebele pri
najmanj 10 % družin. Nad starejšo nepokrito zalego poberemo po 30 do 50
čebel, ki jih zapremo v posodo in omamimo z etrom ali jih damo v
hladilnik, da odpadejo varoe. Na belem papirju preštejemo varoe in
čebele ter izračunamo stopnjo okužbe.
Stopnja okužbe = štev. varoj x 100 štev. čebel Ocenjevanje kritičnih stopenj okužbe zalege
Mesec apr. maj jun. jul. avg. sept. Kritična
st. (%) 20 10 10 5 20 30
Tudi pri preseganju teh kritičnih stopenj je treba opraviti zdravljenje v najkrajšem možnem času.
* V vzorcu drobirja s podnice panja kontroliramo naravno odpadanje
varoe. Pri tem uporabljamo podnični vložek, namazan z vazelinom in
zaščiten z mrežo, ki prepreči dostop čebelam. Naravno odpadanje varoj je
priporočljivo spremljati skozi vse leto v 10-dnevnih presledkih.
Naravno odpadanje varoe od pomladi do poletja:
1 varoa na dan – zdravljenje ni potrebno 2-5 varoj na dan – ponovimo
zdravljenje 6 in več varoj na dan – zdravljenje ponovimo z drugim
sredstvom.
Naravno odpadanje varoe oktobra:
1 varoa na dan – ponovimo zdravljenje. Število odpadlih varoj v marcu
pomnožimo s 140, v avgustu pa s 450, da dobimo približno število varoj v
panju.
Čebelar mora zaradi ponovnega pojava varoe (zaradi okuženih čebel s
sosednjega stojišča, ki niso bile zdravljene, ali priletelega okuženega
roja) vsaj dvakrat na leto ugotavljati stopnjo okužbe. Ponovne okužbe z
varoo so najpogostejše in najnevarnejše v pozno poletnem in jesenskem
času. Posebna pozornost v tem obdobju nas bo varovala pred neljubimi
presenečenji spomladi.
Stetje odpadlih varoj na podnici panja brez uporabe akaricidnega
sredstva ne daje zanesljivega podatka o stopnji okužbe s tem parazitom
prvo leto. Zanesljiveje se skupaj s pregledom zalege in čebel
uporabljata drugo in tretje leto okužbe.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Doslej še nimamo sredstva, s katerim bi mogli zajedavca v čebelji
družini povsem zatreti. Njihovo število skušamo zmanjšati na raven, da
lahko še normalno čebelarimo. Zatiranje opravljamo v tesni povezavi s
stopnjo napadenosti družine. Pred vsakim zdravljenjem vstavimo na
podnico panja testni vložek, na katerega ujamemo vse mrtve in vse delno
ali popolnoma ohromljene varoe, ki so odpadle ob predhodnem testiranju.
Slediti moramo dolgoročnemu cilju – čebelarjenju s čebelami, odpornimi
proti varoi. Varoa je skozi vrsto let svojega parazitiranja na medonosni
čebeli postala odporna že na številna kemična sredstva, ki so jih
čebelarji uporabljali pri njenem zatiranju. To in težnja po pridobivanju
čebeljih pridelkov, ki niso onesnaženi z ostanki kemikalij, nas vodi k
uporabi integriranega zatiranja varoe:
* biotehnološki ukrepi in kontrola stanja napadenosti,
* selekcija in zreja čebel, odpornih proti varoi,
* uporaba testnih vložkov in alternativnih sredstev za zatiranje,
* uporaba registriranih akaricidnih pripravkov.
* Samo z biotehnološkimi ukrepi ni možno zadržati razvoja varoe pod
kritično mejo. V to skupino ukrepov spadajo zatiranje z narejenci, z
lovilnim satom in z uničevanjem trotovine.

Razvoj medonosne čebelje vrste moramo usmeriti v selekcijo na
odpornost oziroma na sožitje medonosne čebele in nezaželenega gosta.
Začetek razvoja odpornosti čebel se kaže na delno poškodovanih telesnih
delih V. jacobsoni. Paziti moramo, da s svojo vestnostjo ne borno
onesposobili medonosne čebele na njeni evolucijski poti, tj. da pokaže
gensko sposobnost samoobrambe pred zajedavcem.
* Testne vložke uporabljamo za:
* kontrolo naravnega odpadanja varoj,
* dopolnilo pri zdravljenju,
* pomoč pri preverjanju učinkovitosti zdravljenja. 14 dni po zdravljenju
kontroliramo učinkovitost zdravljenja pri najmanj 20 % družin z
naravnim odpadanjem varoj skozi dva tedna. Če odpade več kot ena varoa
na dan, zdravljenje ni bilo učinkovito. Pri 5 do 10 odpadlih varoah na
dan je treba zdravljenje čimprej ponoviti. V enakih časovnih presledkih
lahko opravimo tudi testno zdravljenje z enim od registriranih
pripravkov (hemovar, apistan, apitol).
Ocena učinkovitosti po testnem zdravljenju:
odpade do 10 varoj – zdravljenje ni potrebno
več kot 10 varoj – zdravljenje ponovimo več kot 100 varoj – zdravljenje ponovimo z drugim zdravilom.
Po vsakem neuspešnem zdravljenju je treba analizirati vzroke za neuspešnost: – neustrezna uporaba,
* temperatura,
* staro zdravilo,
* premajhna koncentracija,
* časovno prekratko zdravljenje.
Če ne najdemo nobenega vzroka za neuspešnost, lahko posumimo, da je varoa postala odporna na uporabljeno zdravilo.

Uporaba alternativnih sredstev pri zdravljenju varoze nam omogoča, da lahko čebelarimo brez ostankov zdravil v proizvodih.

Parazita lahko zatiramo z uporabo organskih kislin (mravljinčna,
oksalna in mlečna kislina), pri čemer se moramo dobro zaščititi z
zaščitnimi očali, masko in gumijastimi rokavicami, ker kisline delujejo
korozivno.
Mravljinčno kislino uporabljamo od konca julija do začetka oktobra, ko
dnevna temperatura presega 12 °C, da na dan lahko izhlapi 7 do 10 g
kisline prek posebnih hlapilnikov ali plošč. 60-odstotno mravljinčno
kislino vstavljamo v panj zgoraj, 85-odstotno kislino pa obvezno
vstavljamo spodaj.
Mlečno kislino lahko uporabljamo vse leto, ko je dnevna temperatura
višja od 5 °C. Če je prisotna zalega, je zdravljenje treba ponoviti vsaj
štirikrat. Z ročnim razpršilcem moramo na vsako stran sata razpršiti od
5 do 8 ml 15-odstotne mlečne kisline.
Na enak način uporabljamo oksalno kislino, le da v en liter vode
raztopimo 30 g prahu oksalne kisline in na vsako stran sata razpršimo 3
do 4 ml te raztopine: Pri vseh zdravljenjih je obvezna uporaba testnih
vložkov.
Uspešnost zdravljenja moramo preveriti po dveh tednih s številom naravno
odmrlih varoj. Če v 14 dneh povprečno odpade več kot ena varoa na dan,
moramo čebele še enkrat zdraviti pred zazimljenjem.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Uredil: Dario Renko

Obstajajo živalski, redkeje rastlinski vplivi na čebele, ki ne
povzročijo bolezni v pravem pomenu, vendar ogrožajo njihovo življenje.
Govorimo o škodljivcih in čebeljih sovražnikih. Poleg tega obstajajo
živa bitja, ki ne škodujejo samim čebelam, temveč se zanimajo za njihovo
domovanje in zaloge.

PLENILCI IN ŠKODLJIVCI so različnih vrst in velikosti, od insektov do
sesalcev – medveda. S čebelami se hranijo plenilci, kot so pajki, ose,
sršeni, ptice, močeradi in žabe. Čebelam so najnevarnejši sršeni, ki
lahko uničijo cele čebelje družine.
Med škodljivce spadajo medved, rakun, miši, rovke, mravlje in nekateri metulji, ki občasno napadajo čebele, da pridejo do medu.
Drugi škodljivci, kot so čebelja uš, voščena in pelodna vešča ter
nekatere muhe, so prilagodili del ali ves svoj razvoj življenju čebel,
ker so odvisni od čebeljih pridelkov.

Voščena vešča
Velika vešča (Galleria mellonella) z rjavkastimi krili dosega razpon med
2,5 do 3 cm. Na sprednjih krilih so temni madeži. Krila male vešče
(Achroia grisella) so na koncu zaokrožena in dosežejo razpon 2 cm ter se
srebrno sivo lesketajo.
Velika in mala vešča sta podnevi običajno skriti; šele ponoči se zbudita
in vdirata v čebelja bivališča. Svoja mehka, steklasta, rahlo ovalna,
le 0,4 mm velika jajčeca odlagata v zareze panja, redkeje na
same sate. Mala vešča izleže več sto jajčec, velika pa pogosto več kot
tisoč. Ob ugodnem toplem vremenu se v 4 do 5 dneh izležejo majhne
gosenice s štirimi pari nog. Najraje se zadržujejo na podnici, od koder
se kmalu odpravijo na starejše sate. V vročem poletju traja ves razvoj
velike vešče približno mesec in pol, pri mali vešči pa tri mesece. Pri
temperaturi pod 10 °C se razvoj ustavi. Pri obeh vrstah sta samici
(ličinka, metulj) nekaj večji od samcev.
Zalego v satju vešče prepredejo in običajno odmre. Pogosto ličinke vešče
odžrejo pokrove zalege, tako da čebelje ličinke in bube ležijo odprto
(‘gola zalega.).
Voščena vešča lahko prenaša spore hude gnilobe čebelje zalege.
Na srečo ima vešča v zdravi čebelji družini malo možnosti, da napravi
škodo. Vendar lahko v nekaj tednih uniči slabo skladiščeno satje.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Skladiščeno satje je najbolje hraniti v hladnem prostoru (pod 10 °C) s
prepihom. Globoka zamrznitev satja na temperaturo -15 °C že v dveh urah
uniči vse razvojne oblike voščene vešče, naprej pa satje hranimo v suhem
prostoru. Če te možnosti nimamo, ga moramo nujno zaščititi na enega od
naslednjih načinov:
* Žveplanje satja v nepredušno zaprtem prostoru z žveplenimi trakovi ali
50 g žvepla v prahu na 1 m3 prostornine za 10 do 14 dni. Žveplanje ne
uniči jajčec vešče, zato ga ponovimo po dveh tednih.
* Hlapi naftalina (20 g naftalina na m3 prostornine) odganjajo voščeno veščo.
* Pare ocetne kisline uničijo vse razvojne oblike voščene vešče. Za m3
(1000 litrov) prostornine potrebujemo 2 litra 80% ocetne kisline.
Kislino v plitvi posodi postavimo na najvišje mesto nad sati, ki so v
dobro zaprtem prostoru. Satje naj bo hlapom izpostavljeno en teden.
* Hlapi timola uničijo vse razvojne stadije vešče, le stadija gosenice ne popolnoma.
* Poleg naštetih lahko uporabimo še naslednje pripravke: protocera,
certan (Bacillus thuringiensis, Sandoz), plinjenje satja s
paradiklorbenzolom, etilen bromidom in etilen oksidom.

Pelodna vešča
Gosenica pelodne vešče (Plodia interpunctella) se hrani s cvetnim
prahom, ki ga spremeni v prah, prepreden s pajčevinastimi nitmi in
iztrebki. Najboljše preprečevanje je vzdrževanje čistih smukalnikov in
redno praznjenje. Cvetni prah takoj osušimo in nato globoko zamrznemo v
neprepustni embalaži.

Čebelja uš
Je približno 1,5 mm velika, rdečkastorjave barve in s tremi pari nog.
Večinoma jo najdemo na prsih čebele. Ko uš začuti lakoto, začne žgečkati
čebelo s sprednjimi nožicami po zgornji ustnici. Čebela iztegne svoj
rilček in izbljuva kapljico hrane. Čebelja uš (Braula coeca) v čebelji
družini najraje izkorišča matico, ker jo čebele bolje in večkrat
hranijo.
Očitno uš ne mara preveč, da jo čebele jemljejo s seboj na polete,
čeprav si njeno razširjanje iz družine v družino lahko pojasnimo le na
tak način.
Uš rada odlaga jajčeca na pokrove medenih celic. Ko se izležejo ličinke,
si skozi pokrove izkopljejo rove, ki so videti kot bele črte po satju.
Ličinke uši se prehranjujejo s voskom, ki vsebuje cvetni prah. Na koncu
rovov najdemo značilne bube.
Kadar se uši pojavljajo v večjem številu, lahko vznemirjajo čebele in jih zadržujejo pri opravljanju hišnih del.
Za zatiranje čebelje uši so učinkovita sredstva, ki se uporabljajo za zatiranje varoe.

Mravlje in metulji
Mravlje in nekateri metulji, med katerimi je najpogostejši smrtoglavec,
obiskujejo čebele, ker iščejo med. Nekatere vrste mravelj celo napadajo
čebele. Mravelj zaradi posredne koristnosti pri medenju ne uničujemo.
Koristneje je, da zaščitimo čebelnjak pred njihovim vdorom. Podnožje
čebelnjaka postavimo v podložke, napolnjene s petrolejem ali izrabljenim
motornim oljem.
Smrtoglavec pride ponoči sesat med. Čebele se močno vznemirijo. Ven ga ne morejo izgnati, zato ga ubijejo in propolizirajo.

Miši in rovke
Miši in rovke pridejo v panje najpogosteje pozimi. Hitro najdejo dovolj
veliko odprtino v žrelu panja ali pa naredijo celo luknjo, največkrat
skozi podnico. Hranijo se z medom, cvetnim prahom, mrtvimi čebelami,
grizejo satje, predvsem pa zelo vznemirjajo čebele, ko so stisnjene v
zimsko gručo. Čebelja družina lahko celo propade.
Jeseni na panjska žrela namestimo pločevinaste zapore z ozkimi
odprtinami, da miši ne morejo skozi. Proti rovkam pa si na območjih,
kjer delajo škodo, lahko pomagamo z matično rešetko, nameščeno na žrela
panjev. Satje, ki ga je pogrizla miš, izločimo.

Medvedi
Medved napada čebelnjake ponoči. Če ima možnost, panj odnese s stojišča,
ga razbije in med poje, potem ko večina čebel odleti. Na območjih, kjer
se zadržujejo medvedi, je najboljša zaščita z električnim pastirjem ali
graditev posebnih tipov dvignjenih čebelnjakov.

Ptice, kuščarji in žabe
Najpogostejše ptice pri nas so: vrabci, legati, čebelarji (Merops
apiaster), lastovke, srakoperji, sinice in žolne, ki se hranijo z
žuželkami in lovijo tudi čebele. Žolne predvsem vznemirjajo čebele s
prebijanjem panjev. Krmilnic in umetnih gnezd ne nameščajmo v bližino
čebelnjakov.
Kuščarji in žabe jedo čebele z vzletne deske predvsem ponoči. V ta namen naredijo pod stojiščem pravo zaklonišče.

Sršeni
Sršeni (Vespa crabro) uničujejo čebele pred čebelnjakom in na paši,
posebno v avgustu, ko so najštevilnejši. Odrasli sršeni se hranijo s
sladkim sadjem. Svoje ličinke prehranjujejo z mesom. Čebelje ličinke so
jim posebna poslastica.
Osja in sršenja gnezda uničujemo na različne načine: poparimo jih s kropom, zadušimo s peno iz gasilnega aparata ali sežgemo.

Ose
Ose (Vespa vulgaris) iz panjev kradejo med in na vzletni deski love
čebele. Ose lovimo v steklenice s pivom ali sadnim sokom z malo kisa, ki
jih obesimo na čebelnjak. Vanje čebele ne zaidejo.

Pajki
Pajki v svoje mreže love čebele predvsem na čebelnjaku, zato sproti počistimo pajčevine.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Uredil: Dario Renko

Nosemavost je kronična bolezen odraslih čebel, ki lahko zaradi
različnih vplivov postane akutna. V tej obliki povzroča čebelarstvu
veliko gospodarsko škodo, ne samo s tem, da umirajo družine, temveč
obolele družine hitreje izgubljajo čebele nabiralke, kar se kaže v
manjšem donosu in slabšem preskrbovanju čebelje zalege.

Poleg tega imajo okužene čebele slabše razvito faringealno žlezo ter s tem manjšo in slabšo kakovost matičnega mlečka. Zato so ličinke dovzetne za razne bolezni.

POVZROČITELJ nosemavosti je mikrosporidija Nosema apis, ki pripada
skupini praživali ali protozoa. Praživali so razširjene pri sesalcih,
pticah, sladkovodnih ribah, čebelah in drugih gostiteljih. Ovalna
telesca v srednjem črevesju odrasle čebele je prvi odkril Donhoff leta
1857 v Nemčiji. Zander pa je leta 1909 identificiral spore praživali
Nosema apis.
Spore povzročitelja nosemavosti naseljujejo srednje črevo čebel, matice
in trotov. Troti so občutljivi za okužbo s povzročiteljem nosemavosti,
vendar redkeje obolevajo kot delavke.

Razvojni krog N. apis je kompleksen. Začetni in končni stadij ciklusa
predstavlja ovalna spora, dolga 5,0 do 6,0 in široka 2,5 do 3,0
mikrometre. Najugodnejša temperatura za razmnoževanje N. apis je 30 do
35 °C. Pri nižji ali višji temperaturi se razvoj upočasni. V srednjem
črevesu čebele spora poči pod vplivom črevesne vsebine in sproži polarno
nit. Iz spore izstopi ameboidna klica, ki se imenuje planont. Ta prodre
v epitelne celice, se razvija, deli in spremeni v meront. Meronti se
razmnožujejo na račun gostiteljeve celične citoplazme. Napadene epitelne
celice so izpolnjene z razvojnimi oblikami zajedavca, ki se spremenijo v
sporonte in sporoblaste. Ko postanejo življenjske razmere neugodne, se
le-ti spremenijo v trajno invazijsko obliko – sporo. Celoten razvoj je
sorazmeroma kratek in traja 5 do 6 dni.
Del spor, sproščen iz celice, se pomeša med iztrebke in tako izloči iz
čebeljega organizma. Preostali del se ponovno aktivira pod vplivom
črevesnih sokov in povzroči samookužbo.
Zaradi neprepustne hitinske ovojnice, ki spore obdaja, so te zelo
odporne proti temperaturnim spremembam in razkužilom. Na sobni
temperaturi preživi spora mesec dni. V mrtvicah čebel spora preživi 5 do
6 tednov v zmerno toplem poletju in jeseni. Temperatura 60 °C uniči
spore v vodi ali medu v 10 minutah.
Hlapi 100 % ocetne kisline v koncentraciji 2 mililitra v litru zraka
uničijo spore v treh dneh, hlapi 80 % ocetne kisline pa šele v petih
dneh, enako kot hlapi 20 in 40 % formalina.
Hlapi acetilklorida jih uničijo v dveh dnevih.
Raztopina natrijevega luga (3 in 5%) pri 95 °C uniči spore v svežih
iztrebkih v nekaj sekundah, pri temperaturi 55 °C v enaki koncentraciji
pa v petih minutah.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI: Čebele se okužijo skozi
usta. Glavni izvor bolezni so iztrebki okuženih čebel. Bolezen se
najpogosteje širi z okuženim satjem, čebelami, medom, s čebelarskim
orodjem, z ropom in na okuženih napajališčih. Na večje razdalje se
prenaša s prevozom okuženih čebeljih družin, prodajo okuženih matic in
njenih spremljevalk. V panju se mlade čebele okužijo s čiščenjem
iztrebkov bolnih čebel.
Posebno nevarna je matica, saj se edina iztreblja v panju; njeni
iztrebki so sladki in čebele jih zelo rade ližejo. Matica tako okužuje
satje in čebele. Ker se matica lahko okuži v plemenilniku, je pomembna
tehnologija zreje matic.

Čebele se v normalnih razmerah ne iztrebljajo v panjih, v primeru
hude nosemavosti pa opažamo iztrebljanje po okvirjih, satju in stenah
panja. Čeprav povzročitelj bolezni napada epitelne celice srednjega
črevesa, negativno vpliva tudi na druge organe: jajčniki se
degenerirajo, pozneje lahko matica preneha zalegati. Poleg prebavnih
težav imajo obolele čebele slabše razvito mlečno žlezo. Patološke
spremembe v mlečni žlezi zaradi invadiranosti z N. apis preprečujejo
izločanje matičnega mlečka in s tem pomanjkljivo hranjenje mlade
nepokrite zalege. Hemolimfa okužene čebele vsebuje manjšo količino
aminokislin, kar se izraža v zmanjšani presnovni dejavnosti.

Življenje invadirane gostiteljice je krajše od življenja zdrave
čebele, zato se občutno zmanjša pridelek medu in drugih čebeljih
pridelkov.
Klinična znamenja nosemavosti je zelo težko odkriti. V prvi fazi lahko
opazimo zmanjšano število čebel. Čeprav N. apis napada srednje črevo
čebel, so znamenja opazna pri celi družini. Čebele so nemirne, begajo
sem ter tja in se čezmerno hranijo. Med okuženimi čebelarni opazimo
posamezne čebele, ki ne morejo leteti in imajo odebeljen, povečan zadek.
Mlade okužene dojilje izločajo manj matičnega mlečka, zato se začno
porajati manj odporne in manjše čebele s krajšo življenjsko dobo. V
hujših primerih bolezni nihajo zimske izgube čebel od 20 do 80%. Poruši
se razmerje med zalego in odraslimi čebelami. Bolezen postane očitna, če
se pridružijo še drugi, za družino neugodni dejavniki; v tem primeru
lahko družina propade.
Negativni zunanji dejavniki, ki vplivajo na potek bolezni, so: hitre
temperaturne spremembe, slaba paša, zazimitev čebeljih družin na težko
prebavljivih medovih, vznemirjanje čebeljih družin, dolge, meglene zime
brez toplih dni za čistilne izlete, slabe čebelje družine, neustrezna
tehnologija, ki lahko pospeši razvoj bolezni (neredna zamenjava satja,
prepogosti posegi v panj, nepravočasna zamenjava matic).
UGOTAVLJANJE: Bolezen ugotavljamo z navzočnostjo spor N. apis pri
mikroskopskem pregledu vsebine črevesja. Material za preiskavo so
mrtvice čebel, ki jih naberemo na podnici panja, ali obolele čebele z
izraženimi bolezenskimi znamenji. Vzorec čebel delavk za pregled na
nosemavost lahko predstavljajo tudi stare izletne čebele, nabrane na
bradi panja. Iz vsake obolele ali sumljive čebelje družine je treba
vzeti najmanj 30 čebel v papirnato ali kakšno drugo zračno embalažo, da
čebele ne plesnijo. Vsak vzorec, ki ga vzamemo, mora biti opremljen s
številko panja. Za skupni vzorec s stojišča do 30 čebeljih družin
vzamemo 100 čebel oz. 200 čebel, če imamo na stojišču več kot 30
čebeljih družin. Vzorec mora biti označen z naslovom stojišča in
lastnika čebel.
Pri že ugotovljenih okuženih družinah, ki jih nameravamo zdraviti ob
prevešanju, je na prisotnost povzročitelja priporočljivo pregledati tudi
iztrebke matic.
Na bolezen posumimo tudi na podlagi pregleda prebavnih organov, ki jih izvlečemo iz čebele.
Zdravo črevo je temnorumeno ali rjavo in z dobro izraženimi mišičnimi
zožitvami. Bolno črevo je razširjeno, mlečno bele ali svetlorumene
barve, s tanko steno in skoraj brez mišičnih zožitev.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Preventivni ukrepi, ki pripomorejo k preprečevanju pojava bolezni:
a) reden pregled zimskih mrtvic ali odraslih izletnih čebel.
Laboratorijski pregled čebel je obvezen za zrejališča in plemenišča
matic in za čebelarstva, ki se selijo na pašo, ali za čebelje družine,
namenjene prodaji
b) redna zamenjava starega in «onesnaženega« satja
c) higienski napajalnik
d) pravilna zazimitev družine (dovolj medu in cvetnega prahu)
e) zamenjava matice vsaki dve leti
f) pravilno izbrano mesto za čebelnjak (sončno, brezvetrno in suho stojišče)
g) ne vznemirjamo čebel čez dolgo zimo in v zgodnji pomladi.
Nosemavost se zatira po zakonu. Zato je čebelar dolžan prijaviti sum na
to bolezen. Če se laboratorijsko in s kliničnimi znamenji ugotovi akutna
oblika te bolezni, se v okuženem čebelnjaku odredi:
– okužen čebelnjak se zapre in prepove promet do konca zdravljenja,
– sežig izrazito šibkih družin,
– zdravljenje družin in premestitev čebel iz okuženega satja na razkuženo,
– razkuženje panjev, satja in čebelarskega pribora,
– ureditev higienskih napajališč za čebele in
– zamenjava nosemavih matic. Nosemavost moramo zdraviti kombinirano: z
zdravili in razkuževanjem. Uporaba zdravila je uspešna, če iz panja
odstranimo vse možne vire okužbe.

Močno oslabljene družine zažveplamo. Satje razkužimo v zaprtem
prostoru s hlapi 80% ocetne kisline (2 ml na 1 dm3 prostornine skozi 7
dni).

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Uredil: Dario Renko